Grižljaj za točno nekoga


»Vzemite, to je moje telo.« (Mr 14,22)

Ljudje imamo radi, da so stvari konkretne. Posebno ljubezen. Da se objamemo, poljubimo, pobožamo, da si poklonimo šopek ali kako drugo darilce, skratka, da nekomu tudi fizično pokažemo, da nam veliko pomeni, da ga imamo radi.

Tudi Bog želi biti tak. Razume našo potrebo po konkretnosti. In ker nas sam ne more poljubiti, objeti, pobožati, nas osrečiti s šopkom, to naredi s kruhom. Misli pa povsem isto.

Zato smo v cerkvi, da jemo. Morda smo ob vseh pravilih in navodilih, ki smo jih v Cerkvi v dolgih stoletjih ustvarili okoli evharistije, nekoliko pozabili, da je naša maša v osnovi obrok, obed, večerja, pri kateri se dobimo, da jemo kruh. Kajpak, ustrašili smo se, da ljudje ne bi razumeli, za kaj pri tem gre, kaj se pri tem obedu dogaja, da to pač ni navaden obrok, da nas pri njem nekdo hrani s samim seboj. In da od tega rasemo, živimo, bolj, kakor od vsakdanje večerje. Toda saj vendar vsakdo, ki skuha večerjo, razume, za kaj gre pri tem obroku, vsakdo, ki si vzame čas in naredi večerjo za točno nekoga. Z mislijo nanj posadi krompir, ga zaliva, opleva, prekoplje, zanj skrbi, ga pobere in olupi. Koliko časa in energije gre za en sam grižljaj krompirja, za eno samo drobtino kruha!

Zato Božjo ljubezen okušamo pri mizi. Ker tako vemo in se zavedamo, da je resnična in konkretna, kot tisto, kar stoji na mizi, in da je resnično in konkretno tudi vse tisto, česar se pri koščku kruha ne vidi, čas, trud, skrb in energija, ki jo je nekdo dal zame. Življenje, ki ga je nekdo dal za točno nekoga, zame, ki sedim pri tej mizi.

Iz tega zavedanja, da smo nekomu tako zelo dragoceni in pomembni, od tega preživimo, ne od kruha.

Komentarji