V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha

Krščeni smo, v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.

Ti trije so vedno skupaj, tako verjamemo, tako govorimo. Ti trije se nikdar ne ločijo, nikdar ne zapustijo drug drugega. V večnem Odnosu so. Skupaj jih drži zvestoba drug drugemu, pri odločitvah jih navdihuje sreča drugega. Zato uživajo v tem, da imajo drug drugega, da drug drugemu pripadajo. Prav zato našemu Bogu pravimo tudi Ljubezen (1 Jn 4,8).

V ta večni in popolni Odnos spadamo tudi mi. Sinovi smo, ki smo prejeli Duha, »v katerem kličemo: 'Aba, Oče!'« In iz tega odnosa nismo nikdar ločeni, nikdar izvrženi, niti oddaljeni. Njegova obljuba je jasna: »Jaz sem z vami vse dni do konca sveta.« (Mt 28,20) Vedno bomo v tem odnosu. Vedno.
Zato se tolikokrat pokrižamo, zato v tej gesti tolikokrat rečemo: »V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha,« da ne bi v viharjih naših odnosov pozabili tega odnosa, katerega del smo, odnosa, ki ga, kot vsak drugi odnos, skupaj z Bogom soustvarjamo. In v ta odnos spadamo, tudi če se tam ne čutimo dobrodošli, tudi če se ga ne čutimo vredni.

Če dobro povezujete stvari, ste ob vsem tem že zardeli. Naši vsakdanji odnosi, tudi tisti najbližji, temu odnosu ne sežejo niti do gležnjev. Toda če mislimo, da je odnos Svete Trojice med seboj in z nami namenjen temu, da ga primerjamo s svojimi ostalimi odnosi, nismo dobro razumeli, zakaj se tolikokrat pokrižamo, zakaj tolikokrat omenimo njegovo ime, Očeta in Sina in Svetega Duha. Ponavljanje tega imena je namenjeno temu, da se zavedamo, da v tem večnem in popolnem odnosu že smo, ker je to pomembno vedeti. Ker se ljubezni učimo od ljubezni, ki jo prejemamo, ker se odpuščanja učimo iz izkušnje, da nam je bilo odpuščeno, ker smo sposobni zvestobe, ki jo občutimo, ko nas ima nekdo rad take, kakršni smo, tudi sitne, tudi grešne, tudi nesposobne. Iz tega našega prvega odnosa rasejo vsi ostali odnosi. Če ostanemo v njem. Zato se pokrižamo. Da bi ostali.

Prav zato drug drugega večkrat pokrižajmo. Ne zato, da bi s tem drug drugega spremenili, da bi ga »pokristjanjevali«, ampak da bi ga blagoslovili. Če povem drugače, da bi v tem odnosu ostali tudi, ko živimo drug z drugim.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1) Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar. Razpadanje Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije) V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?« Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Preberite več

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj . Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje . Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j

Preberite več

Besede za srce

Preišči ta spletni dnevnik