Festival, ki najbolj navdušuje in najbolj razdvaja, ki hočeš nočeš že dolgo v svet pošilja še bolj sporočila kot samo glasbo, se v teh dneh odvija v portugalski Lizboni. Na koncu Evrope, v deželi, ki je še nedolgo nazaj veljala za tisto, ki hodi po grškem scenariju. Zato je bila zmaga Salvadorja Sobrala lani precej pomembna. Naenkrat je bil vpliv denarja v Evropi vsaj za nekaj časa potisnjen na rob. Govorila je preprostost v svetu nasičenosti, glasba v svetu podob, zgodba malega človeka na največjem odru sveta.
Zato lahko pričakujemo, da zmagovalna pesem tudi letos ne bo stopila na evropski piedestal po naključju. Tega se vedno bolj zavedajo tudi države, ki sodelujejo na tekmovanju. Kar naenkrat so besedila, ki so bila še par let nazaj pregovorno plehka, (verjetno po predlanski ukrajinski zmagi) postala nekoliko bolj globoka, sporočilneje precej bogatejša in hkrati močno družbeno angažirana. Države se zavedajo, da prihajajo na oder, kjer jih gleda pol sveta in da imajo tam tri minute, v katerih lahko povedo tisto, kar se jim zdi pomembno poudariti. Tako imamo letos na odru italijansko dvojico, ki poje o terorističnih napadih, pa Francoza, ki sta svojo pesem napisala o umrli migrantki Mercy, Maltežanko, ki poje o tabujih (ta je obstala v polfinalu) in nenazadnje našo Leo Sirk, ki govori o maskah, ki jih nosimo na internetu in posledično v realnosti.
Četudi vsako leto izvrže v svet kako pomembno sporočilo, pa je Eurosong vseeno še vedno prvenstveno šov, globalna zabava, v kateri ne manjka ekscentričnosti in pritegovanja pozornosti na kakršenkoli način že. Nič drugače ni letos. Zato bom v tej objavi izpostavil nekaj nastopov, za katere je dobro, da jih človek pozna, in med katerimi zelo verjetno najdemo tudi bodočega zmagovalca.
Češka - škilavi hipster
Češki maneken izstopa predvsem zaradi svoje pojave. Čeprav je pesem precej groovy, nima posebnih lastnosti, zaradi katerih katerih bi si jo človek požvižgaval na ulici. Poleg tega nima globokega sporočila, da bi to kompenziralo malce manj posrečeno recitiranje med refrenoma. Je pa res, da je njegova nekoliko šolarčkasta pojava vzbudila precej zanimanja in pozornosti. Verjetno gre pri tem razumeti podoben efekt privlačnosti kot sta ga sprožila Britney Spears, Rebelde, Miley Cyrus in nenazadnje trenutno popularna Soy Luna. Nekaj je na tem, da se nam taki liki prikupijo. In na to - bolj kot s pesmijo - računa tudi naš škilavi hipster.
Norveška - anti-return of the year
Prepričan sem, da je ob novici, da bo Norvežane tudi letos predstavljal Alexander Rybak, marsikateremu oboževalcu Evrovizije zaigralo srce, saj je njegova Fairytale še vedno ena najboljših skladb na Evrosongih vseh časov. Žal je njegov izdelek neprimerno slabši. Ne samo, da je zgodba za pesmijo popolnoma suha in brez strasti, tudi pri melodiji je Alexandru zmanjkalo motivacije, pa čeprav je kljub temu na stavnicah zelo visoko. Zato ne boste ničesar zamudili, če si zgornjega videa ne boste ogledali. Samo da veste, da je kdaj dobro ostati, kjer si bil in kdor si bil.
Ciper - sirenina porno pesem
Že po ogledu videa (ali nastopa v živo) vam bo jasno, da tale čedna deklina ne meri na nobeno drugo sporočilo kot na tisto, ki ga daje s svojim stasom. V komentar pri njenem nastopu sem zapisal, da bolj kot s svojim glasom poje z ritjo. Zato zmore pop latino uspešnica prilesti zelo visoko. Skoraj prepričan sem, da vendarle ne na sam vrh, gotovo pa dovolj visoko, da je marsikateri evropski moški ne bo pozabil tako hitro.
Litva - punčkasta nežnica
Drobčkena, majhna, ljubka punčka in prav tak nežni glasek se vam bosta hitro priljubila. Čisto podobno taktiko kot lani Portugalska je letos ubrala Litva, ki stavi na vedno privlačno nežno balado, polno otroške nedolžnosti. Lepa, poslušljiva pesem, ki bo pustila svoj pečat.
Moldavija - popeglani trubači
Moldavija že nekaj let zapovrstjo sega više in više. Tokrat je v Lizboni nekakšna turbofolk popevkica z domišljeno koreografijo, razgibanim ritmom in živahnostjo. Njihov adut je predvsem strastna glasba, ki bo marsikoga potegnila v svoje mreže. Tudi letos jo pričakujemo precej visoko.
Bolgarija - pesem, ki se je ne gleda
Otožna pop balada bolgarske zanimivo sestavljene skupine je poslušljiv izdelek, ker ima vse, kar pritegne - razen koreografije. Zelo verjetno bodo prav zaradi nje ostali brez vidnejše uvrstitve. Računali so seveda na podoben efekt kot pri lanski zmagovalki, vendar ta skladba premalo pove sama po sebi, zato je koreografija potrebna. Prav zato je pri nastopu raje ne glejte, da vam bo ostala v lepem spominu.
Španija - novi duo Platin, le da še bolj zaljubljena
Zaljubljeni dueti so romantika, ki vedno vžge. No, skoraj vedno. Naš duo Platin je pogorel na celi črti, četudi smo na odru doživeli celo zaroko. Zelo verjetno Španca tega ne bosta počela. Zaljubljeno počasni fokstrot je bolj namenjen tihemu stiskanju v dvoje. Vendar sta pri svoji zaljubljeni pozi bolj nerodna in neprepričljiva. Ker pa pesem ni slaba, bi to vseeno znalo ugajati prazni evropski duši.
Izrael - chicken rap
Z naskokom največji favorit letošnje izvedbe je izraelska predstavnica Netta z nekoliko komičnim posnemanjem kokošjega oglašanja v kombinaciji z elektro orientalskimi šlager ritmi. Prav odbitost pesmi in tudi same pevke je tisto, kar najbolj priteguje pozornost. Je pa res, da njen nastop na odru nekoliko razočara in da je morda prav to tisto, kar bi znalo po stavnicah že gotovo zmago Izraelu podeliti komu drugemu. Tudi sam računam na presenečenje.
Švedska - disco party
Svetleči suknjič, disco ritmi in nenaravno visok glas bosta občinstvo z mislimi spravila v avto, s katerim se peljejo po ravni dolgi cesti z odprto streho. Švedska je vedno "in", tudi tokrat stavi na popularen paket glasbe in ritma, ki se ti še dolgo pretakata po glavi. In to je vedno nevarno za uspeh.
Irska - kao gej balada
Irska, tradicionalno zavezana baladam, se tudi letos ne izneveri in na Evrovizijo pošilja deško balado, ki glede na nastop na videu in na odru očitno močno računa na podporo gejevske skupnosti. Nobena skrivnost ni, da je med evrovizijskim občinstvom veliko homoseksualcev, vendar je treba tudi vedeti, da je glasovalni aparat bolj ali manj veliko bolj široke narave. Zato se merjenje na čisto določene glasove ponavadi ne obnese dobro. Pesem je lepa, nežna in poslušljiva, zato menim, da sploh ne potrebuje posebnih ekscesov. Če pa so s tem poskušali nadomestiti tisti "nekaj več", ki manjka tej pesmi, pa se mi zelo smilijo, ker potemtakem tudi sami ne verjamejo vanjo.
Avstralija - klasičen eurosong hit
Tudi tale spada med radijske popevke, ki te spravijo v boljšo voljo. Lepa, poslušljiva, energična pesem, ki si jo hitro zapomniš, je gotovo pravi format za odmevno uvrstitev. Edino oviro pravzaprav predstavlja sama pevka, ki se na odru vede celo malce pretirano evforično. Čeprav - morda je taka celo upravičeno. Saj vendar praznuje to, da "imata ljubezen".
Slovenija - Leina pristnost
Vem, da mi boste pri tej objavi očitali patriotizem, četudi ta v tem primeru sploh ne škodi. Toda Lea letos res sodi med prvih pet nastopajočih, ne glede na to, kako se bo v resnici končalo. Komad resda ni nek presežek glasbe, vendar pa je to, kar Lea napravi na odru tisto, kar jo je spravilo v finale. Karkoli si že mislite o pesmi, Lea poje pristno in je na odru iskrena. Kar pove, za tem tudi stoji. In to ljudje čutimo. Ko namreč to pesem poslušam v avtu, pač padem v ritem. Toda ko jo gledam na odru, mi grejo kocine pokonci. Kar Lea pravi, najbolj sporoča brez besed. Prepričljiva je, razume se jo, tudi če poje v slovenščini. Kot lani Salvador. To je njen največji adut, ne pesem, niti zelo dopadljiva koreografija, ampak predvsem njena karizma. In morda je prav to tisto, kar je najlepše sporočilo, ki ga Slovenija letos poklanja Evropi. Da je pristnost v tem narejenem svetu rešitev za osamljenega evropskega človeka.
Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1) Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar. Razpadanje Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj
V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije) V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?« Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili
Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje, nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov. Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čimprej
Komentarji
Objavite komentar