Preskoči na glavno vsebino

John Green, Krive so zvezde

Ne, to ni samo še ena solzava najstniška knjiga. Čeprav so pridevki, ki jih kdaj dajejo knjigam - seveda da bi jih lažje prodali - precej pompozni in (ponavadi) neresnični, to za to knjigo ne drži. Napisali so, da je to knjiga za najstnike, ki jo berejo tudi njihovi starši. In res je tako. To je knjiga, ki ji je uspelo združiti oboje: najstniško vihravost, razigranost in upornost ter modrost, iskanje in razmišljanje o življenju. In kaj vse to je.

Za kaj pravzaprav gre? Hazel Grace je videti kot navadna najstnica. A ni. Bolna je. Neozdravljivo bolna. Že od trinajstega leta ima raka na pljučih. Tako da je zelo odrasla najstnica. Mogoče celo preveč odrasla, kar se kaže v njenih razmišljanjih in pogledih na svet. Razumljivo je tudi precej zagrenjena. Tudi prijateljev ima bolj malo. Nato nekega dne na podporni skupini sreča zanimivega, optimističnega in zabavnega ter morda nekoliko preveč samozavestnega Augustusa. Augustus ima tudi raka, ki pa je ozdravljiv. Takoj si postaneta všeč, le da je Hazel nekoliko bolj rezervirana. A ne za dolgo. Augustus jo s svojo hudomušnostjo prepriča, da začne na svet in na ljubezen gledati drugače. In tako se začne nenavadna ljubezenska zgodba, ki je romantična, a ne osladna, ki je pravljična in kruta obenem, ki sprosti, a te tudi zresni in prisili k razmisleku, kako lepo in vredno je življenje in kako veliko v naše minljivo in kratko življenje prinese ljubezen.

Knjiga je bila zame, "odraslega" bralca zanimiva zato, ker je zaradi nje tako lažje videti ozadje bojev, ki jih bijejo mladi današnjega časa. Niso vsi bolni kot Hazel in Gus, a gre v osnovi za isto iskanje upanja v svetu, ki razočara. Najstnikom pa bo zanimiva, ker bodo v njej našli nekoliko drugačen pogled na stvari, ki se zdijo samoumevne. In to je tisto zaradi česar je ta knjiga tako dobra. Odpira nas življenju.

Komentarji

  1. res je, knjiga je tako zelo dobra, pa tudi filmska uprizoritev, ravno zaradi tega, ker nas odpira življenju, za življenje ... o doživljanju in čutenju prebrane zgodbe, bi največ lahko in smelo povedati do-tično ljubeče in čuteče srce, ki ve kaj je moč ljubezeni in kaj je to spoštovanje, (če bi zmoglo govoriti sámo); jaz lahko rečem le, ljubiti in biti ljubljen ni malo, ljubezen je velik dar, ki daje smeli polet in pravo smer in pripelje na Pot Vredno Ljubezni ... :) kjer so solze odprto srce in bolečina. Vse dobro vsem. Zares Vredno Časa in Prostora v katerem živimo.

    OdgovoriIzbriši
  2. Super, da občasno pokomentirate knjigo, sploh tako za najstnike. Tako je nam staršem lažje ob poplavi ničvredne liteure otrokom ponuditi kvalitetno branje.
    Res, hvala.
    Vaš blog redno berem in priporočam v branje tudi prijateljem, ker ste iz leta v leto boljši in iz vaših besed veje globina.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Spomladansko pospravljanje

Marsikdaj se spovedi izogibamo tako, da rečemo, da vedno povemo iste grehe in da je zato k spovedi nepotrebno iti. Toda to bi bilo najslabše, kar bi storili, ker je jasno, da se, čeprav pospravljanja nihče ne mara, tega vendarle lotimo, da se ne bi v svojih bivališčih utopili v smeteh, prahu in ostali odvečnosti. Vedno je to treba narediti, ker človek ne začne delati slabega, dokler se tega slabega pri samem sebi, v svojem templju, tako ne navadi, da mu postane normalno . Takrat se začne težava.  In Judom je postalo nekaj normalnega, da so bili v templju, na najsvetejšem kraju njihove dežele, prodajalci volov, ovc in golobov ter menjalci denarja , seveda zaradi praktičnosti, pa vendar, tam so bile vsakodnevno stvari, ki tja, na kraj molitve , daritve, zaveze, ne spadajo, in jim je bilo to nekaj običajnega – sicer ne bi tako začudeno vprašali Jezusa, ki se mu je to zdelo nadvse ostudno: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« (Jn 2,18)  »On pa je govóril o templju svojega te

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Vrata, vratca, vrtec, roža

Nič ne vem, kaj bo s tem septembrom, kaj bo z doslej tako uveljavljenim letnim redom, šola, verouk, skupine, kakor daljno obzorje je vse pred menoj, za hribom pa … tam so morda oblaki, morda nevihta, vihar, potres, ki cepi skale, morda kakor tih šepet lahno šumljanje … Res, saj je tako v vsakem času, vedno je bilo tako, dokler se nismo upijanili z mislijo, da vse obvladamo in razumemo, da nam nihče nič ne more, da imamo Boga samo še za kmete in za nedeljski krožek. Zdaj pa … kot da se vse začenja na novo, na nek način me zabava naš bes iz nemoči, ko ne vemo, ali bodo paradižniki na vrtu sploh preživeli prihajajoče neurje … in se spet učimo biti brez moči, učimo se spet biti ljudje, bi rekel, in se odrekati vlogi boga, ki smo se je – treba je biti pošten – v našem svetu preslabo lotili.  Čeprav trideset let pozneje, je spet, kot da sem prvič pred vrati osnovne šole, mali Marko, povsem nemočen in nebogljen pred življenjem, s čudno mešanico strahu, pričakovanja in sladkega vznemirjenja.