Preskoči na glavno vsebino

Odrešeni kot skupnost

www.rtvslo.si

»In če en ud trpi, trpijo z njim vsi udje, če je en ud v slavi, se z njim veselijo vsi udje.« (1 Kor 12,26)

Lani spomladi sem staknil poškodbo očesne mrežnice. In moje življenje se je vsaj za tri tedne popolnoma spremenilo. Ne samo oko, temveč z njim celotno telo se ni smelo naprezati, da ne bi na nikakršen način škodilo temu drobcenemu delu telesa. Tako je vse telo mirovalo in počivalo in tako vzelo oko v svojo zaščito ter skrbelo zanj.

Telo je poskrbelo za oko, ker je bilo oko pomembno. In bi poskrbelo tudi za roko, za nogo, za uho, za zob, tudi za noht na mezincu. Ker je vsak del zanj pomemben. Kajti če en sam del zboli, zboli vse telo.

Tako kot telo tudi mi obstajamo samo kot skupnost. Ali pa nas ni. Zato ni vprašanje, ali želimo biti del skupnosti ali ne, temveč samo, kakšno skupnost gradimo, živo ali mrtvo. Od tega ni odvisna samo skupnost, temveč tudi to, kakšno bo moje življenje. Odrešeni in srečni smo lahko namreč samo kot skupnost ali pa nismo in ne bomo nikoli. Kakršna je namreč skupnost, takšni so vsi ljudje v njej. Tudi jaz.

Živa skupnost smo, ko je v njej pomemben vsak človek. V skupnosti se vsakega pozna in se vsakega čuti. Zato se poskrbi za vsakogar, bodisi z opominom bodisi s tolažbo, bodisi z dejanji bodisi s tišino, vedno pa z bližino. V skupnosti nihče v ničemer ne ostane sam. Niti v bolečini niti grehu. Niti v stiski niti v blagostanju. Ne zato, ker se to ne spodobi, ampak ker je to logično. Ker smo eno telo. Ker je v skupnosti bolečina brata moja bolečina in njegovo veselje moje veselje. Njegov greh tudi moj poraz in njegovo odrešenje tudi moje odrešenje.

Živo skupnost potrebujemo. Nismo popolni. Naša popolnost je v drugih ljudeh, v skupnosti, ki me pozdravi, če zbolim, ki me obvaruje zla, kadar vdrem vanjo s sebičnostjo, ki v moje življenje pripelje življenje in Boga.

Živa skupnost smo, kadar skupnost drug drugemu omogočimo. Da torej ne čakam, da bo skupnost poskrbela zame, ampak tako, da najprej sam postanem skupnost drugim. Da sam postanem tak, kakršno skupnost bi rad. Kajti kadar je človek živi skupnost, je že odrešen. Kot skupnost namreč. Saj je Jezus vendar rekel: »Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi.« (Mt 18,20)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Spomladansko pospravljanje

Marsikdaj se spovedi izogibamo tako, da rečemo, da vedno povemo iste grehe in da je zato k spovedi nepotrebno iti. Toda to bi bilo najslabše, kar bi storili, ker je jasno, da se, čeprav pospravljanja nihče ne mara, tega vendarle lotimo, da se ne bi v svojih bivališčih utopili v smeteh, prahu in ostali odvečnosti. Vedno je to treba narediti, ker človek ne začne delati slabega, dokler se tega slabega pri samem sebi, v svojem templju, tako ne navadi, da mu postane normalno . Takrat se začne težava.  In Judom je postalo nekaj normalnega, da so bili v templju, na najsvetejšem kraju njihove dežele, prodajalci volov, ovc in golobov ter menjalci denarja , seveda zaradi praktičnosti, pa vendar, tam so bile vsakodnevno stvari, ki tja, na kraj molitve , daritve, zaveze, ne spadajo, in jim je bilo to nekaj običajnega – sicer ne bi tako začudeno vprašali Jezusa, ki se mu je to zdelo nadvse ostudno: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« (Jn 2,18)  »On pa je govóril o templju svojega te

Vrata, vratca, vrtec, roža

Nič ne vem, kaj bo s tem septembrom, kaj bo z doslej tako uveljavljenim letnim redom, šola, verouk, skupine, kakor daljno obzorje je vse pred menoj, za hribom pa … tam so morda oblaki, morda nevihta, vihar, potres, ki cepi skale, morda kakor tih šepet lahno šumljanje … Res, saj je tako v vsakem času, vedno je bilo tako, dokler se nismo upijanili z mislijo, da vse obvladamo in razumemo, da nam nihče nič ne more, da imamo Boga samo še za kmete in za nedeljski krožek. Zdaj pa … kot da se vse začenja na novo, na nek način me zabava naš bes iz nemoči, ko ne vemo, ali bodo paradižniki na vrtu sploh preživeli prihajajoče neurje … in se spet učimo biti brez moči, učimo se spet biti ljudje, bi rekel, in se odrekati vlogi boga, ki smo se je – treba je biti pošten – v našem svetu preslabo lotili.  Čeprav trideset let pozneje, je spet, kot da sem prvič pred vrati osnovne šole, mali Marko, povsem nemočen in nebogljen pred življenjem, s čudno mešanico strahu, pričakovanja in sladkega vznemirjenja.

Ko Gospod stopi v kaos

»Kako se bo to zgodilo?« (Lk 1,34)  Nemogoče se nam zdi, da bi znotraj tega kaosa, ki danes vlada v svetu, v tej zlobi ljudi in družbe, celo Cerkve še bilo mogoče kaj popraviti, brezupno zgleda, nerešljivo. In navadili smo se, da se takrat, ko je neka stvar preveč pokvarjena, te ne splača več popravljati, da jo je bolje zavreči in kupiti novo.  Toda »pri Bogu ni nič nemogoče.« (Lk 1,37)  Bog ne obupa. Z neko vsakič novo ponudbo se splazi v človeštvo, nad katerim so že vsi obupali, poišče v njem košček dobrega in svetega, vedno je v njem, Marijo, in »pride k njej«, se ji približa. Spozna njen strah in ovire, tolaži jo in miri in začne popravljati to ranjeno človeštvo: tako, da sam stopi vanj, da se poistoveti z njim, da živi njegove skušnjave in njegove težave, bremena, strahove, skrbi. Človeka spreminja tako, da se ob njem sam spremeni. Privzema rane in vprašanja in postaja človek .  Obupal bi nad tem svetom in nad seboj, če ne bi vedel, da Bog tako potiho, v nekem zanikrnem Nazaretu n