Iti v Jeruzalem. Ta »Jeruzalem« ima lahko marsikatero drugo ime, a biti mora Jeruzalem, kamor vem, da moram iti, in da tja tudi grem. Da grem tja zavestno. In da si želim tja.
Vemo, kakšna je pot. Pot, na kateri boš moral požreti marsikatero grenko. Pot, ki gre včasih tako navkreber, da bi človek že obupal. Pot, ki se zdi včasih tako samotna, da pomisliš, da ni prava. Da imajo vsi nekaj od življenja, samo ti ne, da imajo lisice »brloge in ptice neba gnezda, Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslónil.« (Lk 9, 58) A dokler je na njenem koncu Jeruzalem, dokler ga imam pred očmi, dokler vem, kam sem namenjen, vse dotlej ima svoj smisel.
Jeruzalem. Tako je ime mojemu krščanstvu. Do njega pa nobenega doma, nobene stalnosti, nobene gotovosti, nobenega počitka, marveč samo pot.
Mi moramo vedeti, kam gremo, kje je naš Jeruzalem. Zato, da bomo lahko s te poti odstranili vse ovire, ki nam pridejo naproti. Mi moramo vedeti, kje je naš Jeruzalem, da bi takrat, ko nam čas postavi ogromno možnosti, ogromno balasta, ko nam čas in napake in krivice in nasprotovanja in nesreče zmedejo smer, ne pozabili na to, da naša pot drži v Jeruzalem in ne kam drugam.
To je ključno za naše življenje: da imamo cilj – Jeruzalem – in da je naš cilj srečanje z Bogom. Če imamo ta cilj, potem nobena napaka ne bo usodna, nobena ovira previsoka, nobena pot bolj mamljiva, nobena odpoved pretežka. Potem bomo znali v svojem življenju postaviti na pravo mesto to, kar je pomembno, in to, kar je postransko. Potem bomo vedno znali prav izbirati, se bomo znali prav odločati, bomo gotovi, da je naše krščanstvo smiselno, da je naše življenje smiselno. In ta gotovost je ključna, da ne izgubimo smeri.
Kajti: »kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi« (Nejc Zaplotnik).
Vemo, kakšna je pot. Pot, na kateri boš moral požreti marsikatero grenko. Pot, ki gre včasih tako navkreber, da bi človek že obupal. Pot, ki se zdi včasih tako samotna, da pomisliš, da ni prava. Da imajo vsi nekaj od življenja, samo ti ne, da imajo lisice »brloge in ptice neba gnezda, Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslónil.« (Lk 9, 58) A dokler je na njenem koncu Jeruzalem, dokler ga imam pred očmi, dokler vem, kam sem namenjen, vse dotlej ima svoj smisel.
Mi moramo vedeti, kam gremo, kje je naš Jeruzalem. Zato, da bomo lahko s te poti odstranili vse ovire, ki nam pridejo naproti. Mi moramo vedeti, kje je naš Jeruzalem, da bi takrat, ko nam čas postavi ogromno možnosti, ogromno balasta, ko nam čas in napake in krivice in nasprotovanja in nesreče zmedejo smer, ne pozabili na to, da naša pot drži v Jeruzalem in ne kam drugam.
To je ključno za naše življenje: da imamo cilj – Jeruzalem – in da je naš cilj srečanje z Bogom. Če imamo ta cilj, potem nobena napaka ne bo usodna, nobena ovira previsoka, nobena pot bolj mamljiva, nobena odpoved pretežka. Potem bomo znali v svojem življenju postaviti na pravo mesto to, kar je pomembno, in to, kar je postransko. Potem bomo vedno znali prav izbirati, se bomo znali prav odločati, bomo gotovi, da je naše krščanstvo smiselno, da je naše življenje smiselno. In ta gotovost je ključna, da ne izgubimo smeri.
Kajti: »kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi« (Nejc Zaplotnik).
Zelo se strinjam s smislom zapisa. Postavlja se mi vprašanje: kdo bo množici povedal, da je pot pomembnejša od cilja?
OdgovoriIzbrišiŠe ena zelo dobra misel, le da sem to prebral, dopoldne pa eno slišal - na tvojem bivšem delovnem mestu (sem se skrival iz strahu pred Judi :))
OdgovoriIzbrišiLepo napisano; sicer mi končni cilj - srečanje z Bogom ni povsem jasen (mogoče mi pa noče biti jasen). Če si zamislim neko x stvar namesto tega res klapa v moje trenutno stanje; To je ključno za naše življenje: da imamo cilj...
OdgovoriIzbriši