Preskoči na glavno vsebino

Jeruzalem

Iti v Jeruzalem. Ta »Jeruzalem« ima lahko marsikatero drugo ime, a biti mora Jeruzalem, kamor vem, da moram iti, in da tja tudi grem. Da grem tja zavestno. In da si želim tja.

Vemo, kakšna je pot. Pot, na kateri boš moral požreti marsikatero grenko. Pot, ki gre včasih tako navkreber, da bi človek že obupal. Pot, ki se zdi včasih tako samotna, da pomisliš, da ni prava. Da imajo vsi nekaj od življenja, samo ti ne, da imajo lisice »brloge in ptice neba gnezda, Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslónil.« (Lk 9, 58) A dokler je na njenem koncu Jeruzalem, dokler ga imam pred očmi, dokler vem, kam sem namenjen, vse dotlej ima svoj smisel.

Jeruzalem. Tako je ime mojemu krščanstvu. Do njega pa nobenega doma, nobene stalnosti, nobene gotovosti, nobenega počitka, marveč samo pot.

Mi moramo vedeti, kam gremo, kje je naš Jeruzalem. Zato, da bomo lahko s te poti odstranili vse ovire, ki nam pridejo naproti. Mi moramo vedeti, kje je naš Jeruzalem, da bi takrat, ko nam čas postavi ogromno možnosti, ogromno balasta, ko nam čas in napake in krivice in nasprotovanja in nesreče zmedejo smer, ne pozabili na to, da naša pot drži v Jeruzalem in ne kam drugam.

To je ključno za naše življenje: da imamo cilj – Jeruzalem – in da je naš cilj srečanje z Bogom. Če imamo ta cilj, potem nobena napaka ne bo usodna, nobena ovira previsoka, nobena pot bolj mamljiva, nobena odpoved pretežka. Potem bomo znali v svojem življenju postaviti na pravo mesto to, kar je pomembno, in to, kar je postransko. Potem bomo vedno znali prav izbirati, se bomo znali prav odločati, bomo gotovi, da je naše krščanstvo smiselno, da je naše življenje smiselno. In ta gotovost je ključna, da ne izgubimo smeri.

Kajti: »kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi« (Nejc Zaplotnik).

Komentarji

  1. Zelo se strinjam s smislom zapisa. Postavlja se mi vprašanje: kdo bo množici povedal, da je pot pomembnejša od cilja?

    OdgovoriIzbriši
  2. Še ena zelo dobra misel, le da sem to prebral, dopoldne pa eno slišal - na tvojem bivšem delovnem mestu (sem se skrival iz strahu pred Judi :))

    OdgovoriIzbriši
  3. Lepo napisano; sicer mi končni cilj - srečanje z Bogom ni povsem jasen (mogoče mi pa noče biti jasen). Če si zamislim neko x stvar namesto tega res klapa v moje trenutno stanje; To je ključno za naše življenje: da imamo cilj...

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j