»Kaj pravijo ljudje? Kaj pravite vi: kdo sem?«
Zakaj je to vprašanje tako strašno pomembno? Hodimo k maši, pošiljamo otroke k verouku, nič ne bentimo čez Cerkev, prikimamo, če kaj reče papež, pa amen. Dovolj. Mar to ne odgovarja na to vprašanje? Morda ja, morda ne. Odvisno, kaj se skriva za vsemi temi mojimi krščanskimi »aktivnostmi«.
Gre namreč za temeljno vprašanje, kar zadeva moje krščanstvo: kdo je zame Jezus Kristus? Ne samo vprašanje mene kot kristjana, temveč celo mene kot človeka. Brez odgovora na to vprašanje, pri katerem so morali Jezusovi učenci priti »na čisto«, nima smisla nadaljevati. Če Jezus ni Mesija, če ni tisti, ki bo spremenil moje življenje, če ni tisti, brez katerega ne morem, če nimajo njegove besede name nobenega vpliva in me ne presenetijo, potem nima smisla.
Zakaj je to vprašanje tako pomembno? Ker lahko rečemo: povej mi, v kakšnega Boga veruješ, in povem ti, kdo si.
Svojo podobo Boga namreč ne nosimo samo v svojih prsih in svojem verovanju, ampak tudi na obrazu, na rokah, na ustnicah. Moja podoba Boga in moja vera namreč bolj vpliva na ljudi okoli mene, kot si mislimo. Še posebno pa na mojo družino in na moje prijatelje. Če je moj Bog kot avtomat, bom tudi do ljudi takšen. Če je moj Bog diktator, bom tudi jaz do drugih tak. Če je moj Bog nacionalist ali verski gverilec, bo tudi moje obnašanje do drugačnih tako.
Podobno je, kot med starši in otroci. Jabolko ne pade daleč od drevesa, pravimo, in res je tako. V sebi bomo vedno nosili navade, poglede, prepričanja naših staršev. Po njih se bomo ravnali. Toda ali so te stvari dobre ali slabe, bomo morali vedno znova presojati. Kot se vedno znova vpraševati: »Kdo je zame Jezus Kristus?« Jezus Kristus in jaz, to je temeljni odnos mojega življenja. Odnos, o katerem danes mnogo kristjanov ne razmišlja. Ker mislijo, da gre za postransko zadevo, ki med mano in tabo nima nobene zveze. Pa jo ima. Kakršen je odnos med mano in Jezusom, takšen bo odnos – vsaj v osnovi – med nama. Ne more biti drugačen.
In naš odgovor? Iskren, kajpada. Kdo si, moj Bog? Takšnega obraza, kot ga je nosil Churchill, Hitler, Gandhi, Janez Pavel II., moja mama ... ? Ne pojdimo v naš naslednji odnos brez tega odgovora. Da ne bo prazen. Da ne bo samo za to, da se reši vprašanje mene in moje družbe.
Ta odgovor je pomemben. Ker gre za odgovor, ali želim svoje življenje zapraviti ali rešiti.
Zakaj je to vprašanje tako strašno pomembno? Hodimo k maši, pošiljamo otroke k verouku, nič ne bentimo čez Cerkev, prikimamo, če kaj reče papež, pa amen. Dovolj. Mar to ne odgovarja na to vprašanje? Morda ja, morda ne. Odvisno, kaj se skriva za vsemi temi mojimi krščanskimi »aktivnostmi«.
Zakaj je to vprašanje tako pomembno? Ker lahko rečemo: povej mi, v kakšnega Boga veruješ, in povem ti, kdo si.
Svojo podobo Boga namreč ne nosimo samo v svojih prsih in svojem verovanju, ampak tudi na obrazu, na rokah, na ustnicah. Moja podoba Boga in moja vera namreč bolj vpliva na ljudi okoli mene, kot si mislimo. Še posebno pa na mojo družino in na moje prijatelje. Če je moj Bog kot avtomat, bom tudi do ljudi takšen. Če je moj Bog diktator, bom tudi jaz do drugih tak. Če je moj Bog nacionalist ali verski gverilec, bo tudi moje obnašanje do drugačnih tako.
Podobno je, kot med starši in otroci. Jabolko ne pade daleč od drevesa, pravimo, in res je tako. V sebi bomo vedno nosili navade, poglede, prepričanja naših staršev. Po njih se bomo ravnali. Toda ali so te stvari dobre ali slabe, bomo morali vedno znova presojati. Kot se vedno znova vpraševati: »Kdo je zame Jezus Kristus?« Jezus Kristus in jaz, to je temeljni odnos mojega življenja. Odnos, o katerem danes mnogo kristjanov ne razmišlja. Ker mislijo, da gre za postransko zadevo, ki med mano in tabo nima nobene zveze. Pa jo ima. Kakršen je odnos med mano in Jezusom, takšen bo odnos – vsaj v osnovi – med nama. Ne more biti drugačen.
In naš odgovor? Iskren, kajpada. Kdo si, moj Bog? Takšnega obraza, kot ga je nosil Churchill, Hitler, Gandhi, Janez Pavel II., moja mama ... ? Ne pojdimo v naš naslednji odnos brez tega odgovora. Da ne bo prazen. Da ne bo samo za to, da se reši vprašanje mene in moje družbe.
Ta odgovor je pomemben. Ker gre za odgovor, ali želim svoje življenje zapraviti ali rešiti.
Ja, dobro vprašanje, ki si ga je potrebno zastaviti vsak dan; ko si srečen ali nesrečen, zadovoljen ali nezadovoljen, zdrav ali bolan, ... Vendar to ni lahko, predvsem ne tistemu, ki svojo vero ne poglablja, ampak se je oklepa zaradi tradicije in se ne zaveda, da smo Cerkev mi vsi.
OdgovoriIzbrišiCerkve se bodo še naprej praznile, če se ne bo začelo z dobrimi katehezami odraslih, tako glede evangelijskega sporočila, kot glede Cerkve. Vprašajmo se, koliko kristjanov se zaveda trojne službe, ki smo jo prejeli pri svetem krstu in potrdili pri sveti birmi, koliko jih razume zapoved ljubezni? In nenazadnje se vprašajmo, koliko je tistih, ki vedo o delovanju Cerkve le tisto, kar slišijo po medijih, ...?
Vprašajmo se tudi, kdo je kriv za to! Krivi smo vsi, kleriki in laiki! Zakaj? Ker ni prave komunikacije in se vsak zanaša po liniji najmanjšega odpora na drugega? Ker tisti, ki poskuša nekaj narediti naleti na "poleno"? Ali pa morda zato, ker je tako že dobro, samo, da ne bo slabše?
Potrebno je moliti, prositi, se zahvaljevati, ampak tudi razumeti, sicer se išče tisto, kar manjka pri raznih gibanjih in prenovah, ki mejijo že na sekte.