Preskoči na glavno vsebino

Kaj naj storimo?



»Kaj naj storimo?«

Priti do tega vprašanja je že veliko. Pomeni, da te je prizadelo. Da se ti zdi, da ne gre vse, kot bi moralo. Pa čeprav so rezultati v redu. Čeprav ne stradaš kruha, so otroci našiti z dobrimi ocenami in vsak v roki pestuje svoje darilo. Kdor zna v takem toku prepoznati mrtvilo duše, kdor se zna v trgovini ustaviti in v ogledalu opaziti utrujene oči, kdor zna prepoznati, da je njegovo življenje samo še hitenje, kdor je še občutljiv na to, kaj se dogaja na dnu, ta ima pred seboj rešitev. Mnogi ne pridejo do tega.

»Kaj naj storimo?«

Odgovorov na to vprašanje je cela množica. Vsak dan jih dobivamo na izložbi, vsak dan nam jih ponujajo na vsakem koraku. Instant sreča. Za danes. Kaj bo jutri? Kdo ve. Bolj ali manj droga take ali drugačne vrste.

A če smo res občutljivi, če res znamo prepoznati in si priznati razočaranje, ki ga doživljamo nad nadomestki za tisto, kar potrebuje naša duša, če glavobola ne bomo ugasnili s prvim analgetikom, ki nam pride pod roke, potem bomo prišli do kratke, a boleče ugotovitve: zmanjkalo nam je veselja.

Veselja nad vsem. Kako težko je danes videti človeka, ki se ne smehlja, ker ga ima pod kapo ali ker je njegov kolega pravkar izpustil kakšno perverzen dovtip. Kako težko je najti nekoga, ki bi se res od srca zasmejal svojim napakam in ki bi od samega veselja koga objel. Kako težko je najti nekoga, ki za dobro voljo ne rabi krohota, ker je njegova vest mirna.

»Kaj naj storimo?«

Kako najti veselje v tem skrhanem svetu? V pogrevanju »dobrih starih časov«, kot delajo mnogi, bodisi s triglavo čepico na glavi bodisi z jamranjem nad sedanjostjo? Ne eno ne drugo jih ne bo prineslo nazaj. Niti ne bo spremenilo sedanjosti.

Nič kaj posebnega ni treba storiti. Samo opravljati svoje človeške zadeve, svoje dolžnosti. Opravljati jih s srcem. Kot človek. Kot pravičen in pošten človek, s pravimi načrti, s pravimi nameni in z izbranim ciljem.

In ko bomo postali spet ljudje, se nas veselje ne bo moglo izogniti. Saj je veselje temeljna lastnost človeka. Še bolj kristjana. Zakaj? Ker brez njega ne more živeti. Ker brez veselja ni prihodnosti in ker ni veselja, če ni prihodnosti.

Prihodnost pa je. Ker je Gospod blizu. In ker je v Njem edina prihodnost.

Komentarji

  1. Zelo se strinjam z napisanim. Trgovine nam ponujajo popuste, ne pa veselja. Toda nič ni narobe s trgovinami ... napaka je v nas, če ne vidimo tistega "več", ki je prisoten v svetu.

    In kaj je ta več? Več je manj!

    To je, ko od dveh sukenj damo eno tistemu, ki nima nobene.

    OdgovoriIzbriši
  2. Ja res je, kako malo je pravzaprav treba za notranje veselje, pa se vseeno slepimo. Toda, ko ugotovimo, da bi radi spregledali, ko zastavimo enkrat tisto vprašanje, kaj moramo storiti, smo že na dobri poti.

    Dobro razmišljanje!

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j