Preskoči na glavno vsebino

Kaj toliko vpije?


Glas vpijočega v puščavi ... Kjer kriči in ga nihče ne sliši?
Glas vpijočega takrat in danes ... in še vedno nihče ne sliši?

Velikokrat imamo tisti, ki smo kakorkoli vpeti v vzgojo, očetje, matere, učitelji, kateheti in še kdo, občutek, da govorimo v prazno; da se trudimo v prazno; da je vse, kar delamo, brezsmiselno ... kakor vpitje v puščavi, kakor kričanje med tisoč in tisoč hrupi današnjega sveta. Kjer te nihče ne sliši. Pa tudi če te sliši, skomigne z rameni in gre svojo pot.

Ni tako samo z govorjenjem. Vse naše oznanilo, pa naj bo to samo droben zgled, ki ga postavljamo »svetu na ogled«, marsikdaj ne sproži samo ignorance, temveč tudi nasprotovanje in zasmeh. Da se začneš spraševati, ali je sploh prav kaj govoriti in ali ne bi bilo bolje raje molčati.

To navdaja človeka z obupom, mar ne?

Zato marsikdo utihne. Ali pa ga utišajo tisti, ki jih to moti ali jim odžira dobiček. Nezavedajoč se, da je morda prav to tisto, kar ga bo rešilo ...

Ko človek utihne, sliši. Kdor namreč želi govoriti prave stvari, mora najprej poslušati. Poslušati glas tistega, ki vpije v tvoji puščavi, med tistimi tisoč zvoki v tvoji glavi, v tvojem srcu. Kdor želi govoriti prave stvari, mora najprej stopiti v svojo puščavo in postaviti stvari na pravo mesto. Poslušati. Moliti, če hočete drugo besedo.

Pripraviti Gospodovo pot pomeni izprazniti jo, narediti prostor zanjo. Prekopati svoje ceste, svoje načine, svoje besede, predvsem pa svoje načrte in s tem povezana samoočitanja in neuspehe.
Naša naloga je samo pripraviti pot, spremeniti se. Ko bo torej pot prazna, bo imel Gospod prostor, da pride. Da pride k vsem tistim, ki smo jim blizu, po svojih poteh, po svojih besedah, po svojih dejanjih ... ki jih bodo ubirale naše noge, ki jih bodo izvrševale naše roke, ki jih bodo govorila naša usta.

Takrat tudi ne bo več dvoma in ne sekiranja, če govorimo v prazno. Kajti Gospodove besede nikdar ne grejo mimo človeka. Kajti »vse človeštvo bo videlo Božje odrešenje.« (Lk 3,6) Brez izjeme bodo zarezale v človeka, da se bo moral odločiti. To pa je pravzaprav naloga glasu vpijočega v puščavi ...
Oznake:

Komentarji

  1. Lojze Potočnik6. 12. 09, 13:07

    Ko utihnemo, si napravimo pot, da slišimo vpijajočega v puščavi. Puščava so naše slabosti skozi katere si Gospod težko utira pot.
    Ob žeji in lakoti prisluhnemo vsakemu glasu vpijajočega v naši puščavi.
    Pa lepo nedeljo ti želim.

    OdgovoriIzbriši
  2. Aljoša6. 12. 09, 20:41

    Gospod je potrpežljiv. Tudi če ne utihnemo v adventu, bo počakal do posta ... ali do navadnega dneva, ker ne potrebuje pompa in velikih slavji. On je v rahlem vetriču.

    OdgovoriIzbriši
  3. Andrej Vončina (voncio83@gmail.com)8. 12. 09, 00:09

    Ja, je treba delati, garati - ni kar tako obmolkniti in se znebiti vseh odvečnih glasov. Se pa splača, to drži kot pribito!

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj
2 komentarja
Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

Velikonočni ogenj

Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje, nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov.  Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čimprej
Objavite komentar
Preberite več