Čeprav smo kristjani seveda poklicani prinašati in živeti ljubezen vsemu svetu, pa se tokrat evangelij osredini na odnos do same skupnosti učencev, do Cerkve. Kakor bi rekel Pavel: »Dokler utegnemo, torej delajmo dobro vsem, zlasti pa svojim domačim po veri.« (Gal 6,10) Kajti skupnost se ne zgradi samo tako, da ljudje pridemo skupaj – za skupnost se je treba potruditi. Treba jo je vzdrževati. Treba je delati dobro.
Dolžnost
»Tvoj brat« (Mt 18,15). On je v življenju kristjana prvo delo, prva dolžnost. Vse odkar smo kristjani, odkar smo del Cerkve, smo namreč odgovorni tudi za to, da ta skupnost obstane. Ker imamo Boga v svoji sredi, dokler imamo skupnost: »Kajti, kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi.« (Mt 18,20) In ta lahko obstane, če obstane odnos med menoj in mojim bratom po veri. Zanj, za »našega«, za nekoga, ki nam pripada in ki mu pripadamo mi, se je zato treba pobrigati, tako pravi Jezus, poskrbeti zanj, se zanj zavzeti! Tudi če dela slabo.
Ta odnos (in s tem obstoj skupnosti) namreč pride v preizkušnjo, kadar se med nama pojavi greh, zlo, nekaj hudega in slabega. In ta je preizkušnja za odnos predvsem zato, ker nam lahko daje napačno informacijo, da je greh brat sam, da je to njegova identiteta. Da on pač tak je. Da torej nekdo zaradi greha ni več moj brat, da ga, če ne deluje v skladu s pravili skupnosti, lahko odrežem.
Za vedno
Ponavadi delujemo po logiki, da je nekdo »naš«, samo dokler misli in dela, kakor delajo vsi, dokler se strinja z večino, dokler ne naredi napake. Če ne, se mu lahko odrečemo. Jezusova logika pa je drugačna. Ubiti je treba temo med nama, ne pa brata, ki ga tema zastira! On je tvoj brat za vedno. Za vsako ceno moraš skrbeti za brata, za vsako ceno ga torej moraš obdržati v občestvu, tudi za ceno velikih kompromisov in velikih žrtev. Potruditi se moraš, da ostane pri tebi. Ga opominjati in skrbeti zanj, tudi ko »ne posluša«. On je namreč tvoj »brat« – in ne bo nikoli nič drugega kot to.
S tem nam Jezus tudi kaže veliko večji pomen skupnosti, kot se ga lahko zavedamo. Danes mislimo, da lahko vse sami. In nam včasih narava, včasih življenje pokaže, da tako ne bo šlo. Da bomo odrešeni samo kot skupnost – ali pa ne bomo.
(misel na 23. navadno nedeljo, leto A)
Komentarji
Objavite komentar