Kaj reči ob cerkvenih škandalih?

Težka stvar je prekrila našo Cerkev, da zdaj vsi v posmehu kažejo s prstom nanjo. Vendar ne to, kar se zdaj ve o njenih duhovnikih, da so torej grešniki kakor vsi ostali ljudje, da torej delajo tudi grde stvari, temveč še bolj to, da smo svoj ugled in častno ime utemeljili na nekakšni navidezni »svetosti«, »brezmadežnosti« in podobnih stvareh. To je njena največja težava: da smo pozabili, da smo kristjani še vedno skupnost grešnikov. 

Vzvišenost kristjanov 

Da je z vsem slabim, kar danes izvemo o Cerkvi, predvsem o njenih predstojnikih, tak velik škandal, ni krivo toliko slabo dejanje samo po sebi – čeprav to seveda ni opravičilo – temveč to, da smo pred svetom s svojim očitno nekoliko vzvišenim obnašanjem ustvarili podobo, da smo kristjani (najbolj pa duhovniki) – samo zato ker smo kristjani – nekaj boljšega od drugih. Veliko črnega in slabega, ki se nabira na naših voditeljih, pravzaprav odsev nas vseh, ki smo del iste skupnosti. »Vsa svoja dela opravljajo zato, da bi jih ljudje videli. /…/ Radi imajo častno mesto na gostijah, prve sedeže v shodnicah, pozdrave na trgih in da jim ljudje pravijo ›učitelj‹.« (Mt 23,5-7) 

Zato je ta streznitev za našo skupnost nekaj zelo dobrodošlega, čeprav je res, da lahko vodi tudi v napačne poteze. Četudi je pravična, zato po mojem mnenju samo obsodba zločinov in napak ne bo rešila težave. Še manj izločitev iz skupnosti tistih, ki so pogrešili, da bi tako ostali še naprej brezgrajna elita. Še vedno bomo grešniki, ker smo taki po naravi, samo še bolj bomo to v strahu poskušali to skriti pred drugimi. 

Biti učenec 

Rešitev težave ponudi Jezus: »Vi pa si ne pravite ›učitelj‹, kajti eden je vaš Učitelj, vi vsi pa ste bratje. Tudi na zemlji nikomur ne pravite ›oče‹, kajti eden je vaš Oče, ta, ki je v nebesih. Tudi si ne pravite ›vodnik‹, kajti eden je vaš Vodnik, Kristus.« (Mt 23,8-10) Rečeno drugače: iz podobe božanskega, supermenovskega položaja spet stopiti na trdna tla, se obnašati pred drugimi in drug drugega razumeti kot človeka, in sicer grešnega človeka, ki potrebuje Učitelja, Očeta, Vodnika. Pa naj gre za papeža, škofa, duhovnika ali laika. Razumeti, da pomeni biti učitelj najprej učiti se kot učenec, biti oče pomeni spoštovati kot sin, biti voditelj pomeni služiti kot služabnik. 

Tako se spreminja stvari. Da se torej človek sam postavi na svoje realno mesto v svetu in v skupnosti. Da se nima za nič boljšega, a tudi za nič slabšega od drugih. In da sprejme, v ponižnosti in iskrenosti do sebe in do drugih, da je, kar je, tako v svojih uspehih, kot tudi v svojih napakah. V tem utemeljena naša vrednost, ne pa v tem, kar nismo. 

Ne dopustimo zato slasti občudovanja in oboževanja, da bi nas naredila za nekaj, kar pripada Bogu.

(misel ob 31. navadni nedelji, leto A)