Preskoči na glavno vsebino

Kaj reči ob cerkvenih škandalih?


Težka stvar je prekrila našo Cerkev, da zdaj vsi v posmehu kažejo s prstom nanjo. Vendar ne to, kar se zdaj ve o njenih duhovnikih, da so torej grešniki kakor vsi ostali ljudje, da torej delajo tudi grde stvari, temveč še bolj to, da smo svoj ugled in častno ime utemeljili na nekakšni navidezni »svetosti«, »brezmadežnosti« in podobnih stvareh. To je njena največja težava: da smo pozabili, da smo kristjani še vedno skupnost grešnikov. 

Vzvišenost kristjanov 

Da je z vsem slabim, kar danes izvemo o Cerkvi, predvsem o njenih predstojnikih, tak velik škandal, ni krivo toliko slabo dejanje samo po sebi – čeprav to seveda ni opravičilo – temveč to, da smo pred svetom s svojim očitno nekoliko vzvišenim obnašanjem ustvarili podobo, da smo kristjani (najbolj pa duhovniki) – samo zato ker smo kristjani – nekaj boljšega od drugih. Veliko črnega in slabega, ki se nabira na naših voditeljih, pravzaprav odsev nas vseh, ki smo del iste skupnosti. »Vsa svoja dela opravljajo zato, da bi jih ljudje videli. /…/ Radi imajo častno mesto na gostijah, prve sedeže v shodnicah, pozdrave na trgih in da jim ljudje pravijo ›učitelj‹.« (Mt 23,5-7) 

Zato je ta streznitev za našo skupnost nekaj zelo dobrodošlega, čeprav je res, da lahko vodi tudi v napačne poteze. Četudi je pravična, zato po mojem mnenju samo obsodba zločinov in napak ne bo rešila težave. Še manj izločitev iz skupnosti tistih, ki so pogrešili, da bi tako ostali še naprej brezgrajna elita. Še vedno bomo grešniki, ker smo taki po naravi, samo še bolj bomo to v strahu poskušali to skriti pred drugimi. 

Biti učenec 

Rešitev težave ponudi Jezus: »Vi pa si ne pravite ›učitelj‹, kajti eden je vaš Učitelj, vi vsi pa ste bratje. Tudi na zemlji nikomur ne pravite ›oče‹, kajti eden je vaš Oče, ta, ki je v nebesih. Tudi si ne pravite ›vodnik‹, kajti eden je vaš Vodnik, Kristus.« (Mt 23,8-10) Rečeno drugače: iz podobe božanskega, supermenovskega položaja spet stopiti na trdna tla, se obnašati pred drugimi in drug drugega razumeti kot človeka, in sicer grešnega človeka, ki potrebuje Učitelja, Očeta, Vodnika. Pa naj gre za papeža, škofa, duhovnika ali laika. Razumeti, da pomeni biti učitelj najprej učiti se kot učenec, biti oče pomeni spoštovati kot sin, biti voditelj pomeni služiti kot služabnik. 

Tako se spreminja stvari. Da se torej človek sam postavi na svoje realno mesto v svetu in v skupnosti. Da se nima za nič boljšega, a tudi za nič slabšega od drugih. In da sprejme, v ponižnosti in iskrenosti do sebe in do drugih, da je, kar je, tako v svojih uspehih, kot tudi v svojih napakah. V tem utemeljena naša vrednost, ne pa v tem, kar nismo. 

Ne dopustimo zato slasti občudovanja in oboževanja, da bi nas naredila za nekaj, kar pripada Bogu.

(misel ob 31. navadni nedelji, leto A)
Oznake:

Komentarji

  1. Anonimni13. 11. 23, 15:46

    STAR PREGOVOR PRAVI PO FARJU OZ. DUHOVNIKO VERA GOR PO FARJU TUDI VERA DOL ČE JE DUHOVNIK SLAB VZGLED SVOJIM FARANOM GA FARANI NE MARAJO IN TUDI NIMA ZAUPANJE VANJ

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m
1 komentar
Preberite več

Zavetnik poslušanja in zvestobe

Kar koli delate, delajte iz srca kakor Gospodu in ne kakor ljudem. (Kol 3,23)  Pridni Jožef, ki nas z oltarja gleda s tako vsakdanjo sekiro in žago, potnega čela in hoče brez besed povedati neko pomembno stvar: da je Božji otrok »tesarjev sin« (Mt 13,55). Da je torej njegovo delo napravilo Božjega sina. Da ga je njegovo pridno delo spravilo v mizarsko delavnico. Da ga zato lahko naše zvesto in požrtvovalno delo spravi v naše cerkve, v naše kuhinje, v naše pisarne in tovarne, ker je vse naše delo pravzaprav ustvarjanje Boga v našem svetu.  Ne glede na to, ali smo duhovnik ali tesar, kuharica ali smetar, naše delo »ustvarja« Boga.   In ko se tega zavedamo, potem moramo razumeti, kako nekaj pomembnega je delati – in kako nekaj pomembnega je delati pošteno, zavzeto, marljivo in z veseljem tisto, k čemur smo bili poklicani po svojih sposobnostih . Ker je to nič manj kot nekaj, kar temu svetu dolgujemo, namreč dobro opraviti svojo nalogo. » Če je človek poklican za pometača ulic, naj pomet
Objavite komentar
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več