Preskoči na glavno vsebino

Otroci za svet


Družina je za evangelij nekaj tako zelo pomembnega, tako zelo svetega, da jo ta postavi kar v tempelj. Ker je pravzaprav sama tempelj, ko je posvečena Bogu, to pomeni, kadar v njej vladajo njegovi zakoni, njegove vrednote, njegova postava, kjer se torej drug drugega spoštuje in ceni in pomaga, kjer se ima vsakogar za nepogrešljivega. Kjer se drug do drugega obnašamo, kakor da smo tempelj, tam je vsa družina tempelj, svetišče, sveti kraj, kamor se stopa previdno in spoštljivo. 

Za svet rojeni 

In kjer je tako, lahko kmalu vanjo stopijo tudi drugi ljudje, saj sveta družina vendar ni nekaj zaprtega, Simeon, Ana in mnogi drugi so dobili dete v svoje naročje, da bi tega otroka razumeli kot »luč v razodetje vsem narodom in v slavo Izraela, tvojega ljudstva.« (Lk 2,32) Saj vendar otrok ni (samo) za družino, za svet je rojen, vsak otrok, ne zase, za svet ga vzgajata starša, za poslanstvo, ki mu ga je globoko v srce zasadil Stvarnik, ko ga je podaril staršem, ga je podaril vsemu svetu. 

 Je pa družina njegov temelj, korenina, iz katere raste. Zato je Bog otroka dal staršem s posebno nalogo: »Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, kateremu bodo nasprotovali, in tvojo dušo bo presunil meč, da se razodenejo misli mnogih src.« (Lk 2,34-35) Simeonov nagovor je tako poslanstvo staršev: vzgojiti tega otroka tako, da bo postal Gospodov poslanec in služabnik za druge – s tem, da mu bodo nasprotovali. Čeprav ga bo uničeval, ravno takega potrebuje, »v padec in vstajenje mnogih«, trdnega, močnega človeka, ki ve, kaj je dobro in kaj slabo, kaj laž in kaj resnica, kaj pomembno in kaj postransko. 

Trdna opora 

Za to pa mora imeti trdno oporo, otrok pa se mora nekam opreti, da lahko dobro služi družbi, mora imeti za seboj neko stabilnost, strukturo, na kateri gradi, nekaj, kar ga drži skupaj, vrednote, iz katerih živi. Ne more sam stati, o vsem dvomiti in se vsakič znova o vsem spraševati, pretežko, prenaporno je to za vsakogar, trdno oporo potrebuje, ker se ne more brez ozadja izpostavljati svetu, ko ga bo ta križal in mu nasprotoval ter ga hkrati poslušal in rasel ob njem. 

Njegova trdnost je njegova družina, tempelj, v katerem delamo stvari po »Gospodovi postavi« (Lk 2,23). Sicer bo otrok (kakor mnogi) postal hinavski otrok tišine, za katerega je bolje, da nič ne reče in se ne izpostavlja, da je ne bo dobil po grbi, ali pa sledilec raznim fundamentalizmom, kjer so stvari stroge, jasne in dosledne, vendar ideološke. 

Nimamo druge izbire, kakor narediti družino spet za nekaj velikega in pomembnega, za prioriteto pred vsemi ostalimi. Biti v njej z vsem srcem pomeni najbolje skrbeti za dober svet.

(misel na praznik Svete družine, leto B)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j