Božja vprašanja

Na enem od sprehodov po mestu sem ta teden srečal dekle, ki sem ji bil nedolgo tega še katehet, recimo ji Marija. Čeprav se me otroci, ko jih srečam kje drugje kot v cerkvi, pred svojimi vrstniki vidno sramujejo, ponavadi vseeno odzdravijo mojemu pozdravu, tokrat pa ni bilo tako. Marija je ob tem, ko sem jo pozdravil in ji pomahal, šla mimo, kot da me ni. Pa to ni bil kljubovalen, temveč povsem odsoten mimohod, kot da me dejansko sploh ni videla. 

Otopelost 

Takih otopelih pogledov nimajo samo mladi, vedno več jih je tudi med odraslimi, morda jih bo še več in več. Zdi se mi, da bi znali biti reakcija na množenje problemov v našem svetu. Teh pač ne manjka in o vedno večih poslušamo, vsak dan znova, več in obširneje kakor o dobrih stvareh. Kakor da bi kdo hotel, da ljudje, ošibeli pod tolikimi težavami, namesto da bi se z njimi spopadli, preprosto kapituliramo. In zbežimo v neko drugo, prijetnejšo, a tudi bolj kratkoročno realnost. 

Otopeli pogled je znamenje, da se je to že zgodilo. Da nam je dovolj. In se želimo od njih vsaj malo oddaljiti, se zamotiti, pobegniti od svoje težke realnosti, mislim si, da je zato toliko potrebe po pijači, telefonu in zabavi, koncertih, dogodkih, po omamah, zato toliko odsotnosti iz tega sveta, morda tudi splošne nezainteresiranosti za kakršna koli zahtevna vprašanja, češ: »Delajte karkoli, samo pustite me pri miru.« 

Marija se ubada 

Toda problemi, recimo jim »Božja vprašanja«, niso nikdar naključna. Bog »pošlje angela« v življenje nekega človeka, neke Marije zato, ker se hoče učlovečiti, ker želi prebivati na tem svetu, ne pa, ker bi nas hotel uničiti. Zato sprašuje, zato nas postavlja v probleme, zaradi katerih se je recimo Marija »vznemirila in premišljevala, kakšen pozdrav je to.« (Lk 1,29) Če jih lahko rešimo, jih pošilja zato, da bi to storili; če jih ne moremo, pa zato da bi zahrepeneli po Njem in Njegovi pomoči. Tako je tudi to, da se z njimi ubadamo neuspešno, vseeno bolje kakor se sploh ne ukvarjati z njimi. V vsakem primeru se namreč začne nekaj spreminjati. In ta »nekaj« sem jaz, edina sprememba, ki jo želi Bog, da se lahko danes spet, še enkrat učloveči. 

»Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu.« (Lk 1,30) Ta milost, ta privilegij je srečanje z vprašanjem, ki ni nič drugega kakor Božji poslanec, ta pa se – k sreči – ne bo vrnil k Najvišjemu, ne bo nehal vrtati v nas, dokler mu ne bomo popustili in odgovorili: »Glej, dekla sem Gospodova, zgôdi se mi po tvoji besedi!« (Lk 1,38) 

O, sveta Božja potrpežljivost!

(misel za 4. adventno nedeljo, leto B)