Preskoči na glavno vsebino

Hočemo!



Božič. Spomin, praznik nekega velikega Rojstva. Obenem tudi spomin tistega lepega trenutka, ko se je iz očeta in mame za vse nas nekaj začelo. Nekaj bistvenega. In potem, takoj za njim, še en, enako velik in enako bistven: 

»Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država?« 

Plebiscit o samostojnosti Slovenije je potekal 23. decembra 1990. Plebiscit je imel 93,2 % udeležbo. 1.289.369 udeležencev je reklo: »Da.« 

Hočete? Hočemo! 

Tistega decembrskega dne smo bili tako zelo odločni, tako zelo enotni. Hočemo! Vedeli smo, kaj to pomeni, vedeli, da je ta odhod iz varnega, čeprav smrtonosnega zavetja Jugoslavije, negotov in nevaren, da nas morda čaka poguba, kri, konec, da nas morda čaka vojna, da nam morda nikoli ne bo uspelo – kot ni uspelo marsikomu v zgodovini. Vedeli smo, da ne bo lahko, da bo šlo marsikaj narobe, morda smo celo že tedaj vedeli, da pravzaprav sploh še ne znamo imeti svoje države, da se bo treba tega naučiti, z mnogimi napakami in bežanji nazaj v preteklost, da se bomo v prihodnosti še dolgo motili, še dolgo iskali pravo in pravično pot. Da bi bilo zato lažje trpeti krivico in preklinjati oblast in uživati skled čebule varnega, čeprav suženjskega Egipta. Pa smo kot odrasli in zreli ljudje hoteli to storiti. Vedeli smo, da je to prava in dobra stvar, za nas in za naše vnuke. Edina logična stvar, da kot Slovenci ostanemo in obstanemo. Hoteli smo biti samostojni. In se odločili: hočemo! 

Zaradi te odločitve smo danes to, kar smo. Zato je odločitev sveta stvar, je začetek in vzrok vsakega življenja, zato častimo ta spominski dan. Vendar je odločitev samo prvi korak neke poti, zakona, poslanstva, države, potem pa se začne napor. Dan samostojnosti je samo prva odločitev, ki nič ne šteje, če je človek ne ponovi naslednji in naslednji in še naslednji dan do konca svoje poti. Hočemo! Hočemo! Hočemo! Tudi danes in jutri in vsak dan vnaprej. 

Zato smo danes samostojni, nismo pa še svobodni. Za svobodo bo to treba še mnogokrat ponoviti, tolikokrat, da bomo to odločitev zaživeli. Jo hoteti za vsako ceno. Vsak dan, v naporu premagovanja lastnih interesov v korist skupnosti, naroda, vere, jezika: naših slovenskih svetinj, brez katere ni Slovenije. Ker ni Slovenije, ko ni več Slovencev. Biti Slovenec pa ni toliko stvar krvi, temveč vrednot, odločitev na koreninah očetov in mater, dedov, pradedov. 

Zato moramo danes spet biti Slovenci, spet reči: »Hočemo,« v drugih razmerah, a iz istega vzroka. Ker želimo biti Slovenci, za to smo se odločili tistega decembrskega dne, to pa pomeni govoriti slovensko, delati pošteno, pomagati rad, veliko in takoj, dihati solidarno, ljubiti rodno grudo, spoštovati človeka, domovino, Boga, in peti, kakor da gre za zadnjo pesem življenja. Torej živeti iste vrednote, kot smo jih imeli takrat, na začetku, v žaru zanosa, da smo Slovenci, ponosni, enotni, veseli tega, in biti trden v tem, kar nam je Slovencem sveto, v veri naših očetov, za vedno in tudi do krvi, če je potrebno. »Edinost, sreča, sprava / k nam naj nazaj se vrnejo; / otrók, kar ima Slava, / vsi naj si v róke sežejo, / de oblast / in z njo čast, / ko préd, spet naša boste last!« (F. Prešeren) 

Bog, blagoslovi Slovenijo!

(nagovor ob božičnem koncertu MePZ Idrija, Idrija, 26.12.2023)
Oznake:

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej
Objavite komentar
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j
Objavite komentar
Preberite več