Preskoči na glavno vsebino

Luč sveti v temi


»Ne bojte se! Glejte, oznanjam vam velíko veselje, ki bo za vse ljudstvo. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Kristus, Gospod.« (Lk 2,10) 

Vedno pride ob pravem trenutku, nikoli ne zamudi, tudi če si mislimo, da bi moral priti prej. Toda Bog more priti samo takrat, kadar si želimo, da bi prišel, kadar smo tako zelo prepričani, da ga potrebujemo, da ne zdržimo več brez njega, takrat pride. In se tema razsvetli in se upanje povrne. Vendar ne tako, kot bi si mislili, njegov prihod ni neka čarovnija, ki bi spreminjala realnost po naših željah, ni tuja moč od zunaj, ki bi udrihala po nasprotnikih. Bog ni revolucionar, Otrok je, nekaj majhnega, nežnega in nemočnega, nekaj, kar za povrh vsega prihaja iz Marije, torej iz človeštva, iz nas. 

Pustiti luči na plano 

Ta Luč torej na naš svet prihaja nevidno, neslišno, nežno, kot vera v notranjosti ljudi, kot nekaj Božjega v njih, kar še ni umrlo – in nikoli ne bo. Tisto, kar se še bori s temo v nas, tisto nekaj, kar še ni obupalo nad dobrim in pravičnim, tisto, kar nas kljub vsemu, kar pravi svet zunaj nas, prepričuje, da nasilje ni odgovor, da maščevalnost nikomur ne koristi, da je človek ob nas naš največji zaklad, da je pogovor naša edina možnost. Torej tisto nekaj, kar nas priganja, da moramo biti drugačni, sveti nemir, ki nas sili, da v temi odpremo vrata, ki smo jih v jezi zaloputnili, tista, ki smo jih v strahu zaklenili. 

V nas je Odrešenik, tukaj si je našel dom, v tej naši ubogi človečnosti, od tukaj bo odreševal. Mi ga moramo samo sprejeti. »Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime in se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga.« (Jn 1,12-13) Sprejeti tako, da mu dopustimo, da nas spreminja v nekaj Božjega, da v nas premaguje sebično »voljo mesa in moža«. Da mu pustimo priti na plano kljub vsemu, kar se mu v nas upira, da bi se luč v nas prebila skozi temo. Da pustimo ljubezni skozi strah, nežnosti skozi nasilje, poslušanju skozi trmo, besedi skozi tišino. 

Danes se to dogaja. Luč sveti v temi. (Jn 1,5) 

Možnost za dobro 

Čeprav puške niso utihnile, tudi prepiri ne, čeprav nasilje še vedno kaže svojo moč, čeprav je tema na široko razprostrta čez naš svet, je On tu. Ta Luč ni nekaj, kar briše temo iz življenja, temveč nekaj, kar ji kljubuje. Sredi nas prebiva kot večna možnost za dobro. Tiho, nevsiljivo čaka in s to potrpežljivostjo, z vero v človeško dobroto bo nazadnje premagala zlo in nasilje. Ljubezen bo zmagala. »Ne bojte se!«

Blagoslovljen božič!

(misel na božič 2023)

Oznake:

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej
Objavite komentar
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j
Objavite komentar
Preberite več