Preskoči na glavno vsebino

Tujec


Če ste kaj domači z internetom, potem ste v zadnjem času gotovo zasledili masovno oglaševanje kitajskega trgovca »Temu«, ki je genialno izkoristil prevladujočo družbeno miselnost: kupiti čim več za čim manj denarja. Stvari so na tej strani tako smešno poceni. Četudi vedo, da so zato zelo verjetno slabe kakovosti, jih ljudje vseeno na veliko kupujejo, saj to nakupovanje spremlja občutek sreče: da smo za malo denarja dobili veliko, ne glede na to, ali te stvari sploh potrebujemo ali ne. 

Tudi če pustimo ekološka vprašanja pri strani, je jasno, da nam take vrste miselnost močno škodi: počasi namreč razumemo, da je delati, da se je za kaj potruditi nekaj povsem odvečnega – saj se vendar da na lahko dobiti veliko. In je tako nesmiselno vlagati v stvari, ki od tebe zahtevajo nek napor. Odvisni smo od poceni stvari, odvisni od tega, da je dobro samo nekaj poceni. 

Poceni odnosi 

Tu pa pridemo do težave: da je namreč nek pomemben segment močno odvisen od našega truda, tako zelo, da ga brez njega sploh ni. Naših odnosov ni, kjer ni truda, ne obstajajo, če seveda s tem mislimo na odnose, kakršni bi morali biti, na globoke odnose, ki nas hranijo in gradijo, ki dajejo našemu življenje smisel in pomen: s tem, da se v njih čutimo ljubljene in sprejete in varne, kar so same ključne potrebe za življenje. Kajti lahko smo reveži, lahko smo zasramovani, lahko smo neuspešni, toda če imamo odnose, potem imamo vse. 

Toda tega ne more biti, kjer se ljudje ne poznamo, to pomeni, kjer drug za drugega delamo in se trudimo, da bi razumeli in sprejeli, za to dvoje je treba izjemnega truda, vlaganja časa in energije, joka in odpuščanja, ranljivosti in zaupanja ob občutku nesmiselnosti. Treba je dopustiti, da nam želje in načrte, vrednote in mnenja drugi lahko tudi preoblikuje. 

In tako živimo odnose na lahko, poceni, mimobežne, površne odnose, ki se nas ne dotaknejo in ne mi njih, s katerimi smo zadovoljni tako dolgo, dokler nam služijo. Potem jih kot stvari zlahka odvržemo v smeti. Saj bomo dobili druge. Čas pa raje porabimo za zabavo, ta vsaj za trenutek napolni morečo praznino in osamljenost … 

On, ki ga ne poznate 

»Med vami pa stoji on, ki ga ne poznate.« (Jn 1,26) 

To je tragika teh površnih odnosov: kdor ne pozna človeka ob sebi, ne more najti Boga. Boga: to, kar daje našemu srcu polnost, srečo, veselje, mir. Mi iščemo mesija, odrešenika v samem sebi, a ga ni tam: »Jaz nisem mesija.« (Jn 1,20) On pa je nekje med nami, v kdove katerem človeku že. 

Treba je torej razumeti, da se sam ne morem rešiti, da moram biti rešen, da ga torej potrebujem, da moram stopiti z njim v stik. Poskrbeti, da ga bom našel. In tega ni mogoče brez veliko truda. Ker je samo v trudu ljubezen, izven ljubezni pa ga ne moremo najti.

(misel ob 3. adventni nedelji, leto B)

Oznake:

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej
Objavite komentar
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j
Objavite komentar
Preberite več