M. Košuta, Gozd, ki vanj verjel si

Gozd, ki vanj verjel si, je posekan.
Votlo bo šumel kot opomin.
Tostran kalne jase sled za čredo,
onkraj lažja pot v pogin.

Vendar ti imaš oči, da gledaš,
grlo, da kot zver spregovoriš,
tace, da nekoč iztečeš pljuča,
če ni vredno, da živiš.

Vselej gre za vse in si izgubil.
Ali zmagal. Kakor kdo to vzame.
Pride dan, ko bo zarjul vihar,
zgrabi te in vzdigne te na rame

in ponese tvojo volčjo dušo
v novi gozd, čez morja in goré,
kajti veš: drevesa in gozdovi,
dokler še živiš, nekje žive.


Komentarji