Novo in staro


»Zato je vsak pismouk, ki je postal učenec nebeškega kraljestva, podoben hišnemu gospodarju, ki prinaša iz svojega zaklada novo in staro.« (Mt 13,52)

Verjamem, da bo od moje rimske izkušnje v meni ostalo kar nekaj stvari, dobrih in slabih izkušenj, ki kot večina življenjskih spoznanj pripomorejo k dobremu. Skoraj prepričan pa sem, da bo v meni predvsem ostal občutek, ki sem ga tam dobil ob soočenju s številnimi strokovnjaki na področju Svetega pisma. Namreč občutek, da o stvari, za katero sem mislil, da jo precej obvladam, preprosto nimam pojma.

To je v meni povzročilo nekoliko slabe volje; tako je pač vedno, ko kdo zadene v sredino človekovega ponosa. Bilo je nekako tako, kot bi se izgubil v svoji lastni hiši. Toda vse to je pred menoj vendarle razprostrlo nove in nove mogoče poti, ki mi odtlej ne dajo miru. Novi in novi pogledi na življenje, ki ga živim. Ko sem že počasi mislil, da se lahko udobno namestim v svoje dokaj dobro preverjene tirnice in preprosto ponavljam načela, do katerih sem se prerinil v svojem življenju, je od nekod prišla streznitev, da to ni to. Da to zame ni dovolj. Človek je nenasitno bitje, ker je v njem nekaj neskončnega.

V Rimu sem se tako predvsem naučil, da je človek, ki želi biti vernik, prisiljen vse življenje ostati učenec. Iskati, preverjati, se učiti. Pri tem tudi (z)grešiti. Se truditi. Zapuščati svoje preverjene poti in se podati na tiste nove in neznane, ki se odpirajo z življenjem samim. Gospod me uči, da je tam njegov zaklad, na neki nepoznani njivi, pri nekem neznanem trgovcu z biseri, ki se je kar od nekod, nenapovedano pojavi na pragu. In da je velikokrat treba vse prodati, da bi imel ta biser, da je treba je prodati vse staro, vse preverjeno in gotovo, da bi imel ta zaklad.

To pomeni, da je kristjan resda človek, ki ima svoja načela in živi po njih, pa vedno ostane dovolj ponižen pred Bogom in pred življenjem, da jih je sposoben tudi prodati, če pride mimo kaj, kar je večje od njih. Recimo nekaj, kar zahteva nov, doslej nepoznan izraz ljubezni. Nemški duhovnik Dietrich Bonhöffer bi dejal, da je kristjan tisti, ki vsak dan na novo sestavi svojih deset zapovedi. Da se torej ne drži črke kot pijanec plota, temveč da prevzame odgovornost in v danem trenutku presodi, kaj je bolj prav in se za to tudi odloči. Recite temu modrost ali fleksibilnost. Jaz temu pravim svetost.

Komentarji