Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca. (Jn 13,1) 

Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar. 

Razpadanje 

Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nje. 

Zato je Jezus nekaj moral storiti. Toda nič ni rekel, ni kričal, ni sodil, ni igral klovna, da bi pozabili na napetost. Njegov odziv na težko temo zla sredi svoje skupnosti je serija dejanj: »Vstal je od večerje, odložil vrhnje oblačilo, vzel prt in se opasal. Potem je v umivalnik vlil vode in začel učencem umivati noge in jih brisati s prtom, s katerim je bil opasan.« (Jn 13,4-5) 

Odpuščanje 

Takole, pravi evangelist, je svojim »skazal ljubezen do konca«: odpustil jim je. Tako je skupnost, ki ji danes rečemo Cerkev, obstala. Zaradi tega obstaja še danes: ker je Jezus tistim, za katere je vedel, kakšni so, slabi prijatelji, ki ga bodo iz strahu in preračunljivosti izdali, zatajili, zbežali od njega, ker je prijateljem, ki so se umazali na poteh tega sveta, na poteh sebičnega sveta, je umil noge. Ker ni druge poti, da bi bilo ob neki mizi, v neki skupnosti prijetno in domače, kot je pot odpuščanja.  

To je ljubezen do konca, edina sila, ki lahko premaga nas same, da nehamo riniti po svoje. Ljubezen do konca, evharistija, ki tudi danes odpušča in nas popravlja, drži nas skupaj, ko drug drugega, brata in sestro izdajamo in tajimo, da se vrnemo, prosimo odpuščanja, odpustimo, omogočimo novo priložnost. Preprosto zato, ker drug drugega potrebujemo. Ker je samo tam, sredi naše čudno različne skupnosti sredi med nami Jezus, Odrešenik, tvorec velike noči našega življenja. 

»Zgled sem vam namreč dal, da bi tudi vi delali, kakor sem vam jaz storil.« (Jn 13,15)

(misel na veliki četrtek)