Preskoči na glavno vsebino

Ljubezen do konca


Skazal je svojim ljubezen do konca. (Jn 13,1) 

Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar. 

Razpadanje 

Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nje. 

Zato je Jezus nekaj moral storiti. Toda nič ni rekel, ni kričal, ni sodil, ni igral klovna, da bi pozabili na napetost. Njegov odziv na težko temo zla sredi svoje skupnosti je serija dejanj: »Vstal je od večerje, odložil vrhnje oblačilo, vzel prt in se opasal. Potem je v umivalnik vlil vode in začel učencem umivati noge in jih brisati s prtom, s katerim je bil opasan.« (Jn 13,4-5) 

Odpuščanje 

Takole, pravi evangelist, je svojim »skazal ljubezen do konca«: odpustil jim je. Tako je skupnost, ki ji danes rečemo Cerkev, obstala. Zaradi tega obstaja še danes: ker je Jezus tistim, za katere je vedel, kakšni so, slabi prijatelji, ki ga bodo iz strahu in preračunljivosti izdali, zatajili, zbežali od njega, ker je prijateljem, ki so se umazali na poteh tega sveta, na poteh sebičnega sveta, je umil noge. Ker ni druge poti, da bi bilo ob neki mizi, v neki skupnosti prijetno in domače, kot je pot odpuščanja.  

To je ljubezen do konca, edina sila, ki lahko premaga nas same, da nehamo riniti po svoje. Ljubezen do konca, evharistija, ki tudi danes odpušča in nas popravlja, drži nas skupaj, ko drug drugega, brata in sestro izdajamo in tajimo, da se vrnemo, prosimo odpuščanja, odpustimo, omogočimo novo priložnost. Preprosto zato, ker drug drugega potrebujemo. Ker je samo tam, sredi naše čudno različne skupnosti sredi med nami Jezus, Odrešenik, tvorec velike noči našega življenja. 

»Zgled sem vam namreč dal, da bi tudi vi delali, kakor sem vam jaz storil.« (Jn 13,15)

(misel na veliki četrtek)

Komentarji

  1. Hvala za tako lepe misli,
    Bog daj ,da bi znali živeti iz njih, pa veliko božjega blagoslova ob Vstalem Zveličarju vam želimo

    OdgovoriIzbriši
  2. To, kar ste zapisali je potrjeno dejstvo. Slovenci se umikamo sami vase, ravno zaradi zamer, jeze, užaljenosti in drugih prizadetosti... zato tudi razpadajo naša bratstva in skupnosti. Naj nam da Vstali moči, da bomo odpustili bratu, sodelavcu, prijatelju, sofaranu... Jezus nam je dal čudovit zgled. Posnemajmo ga. Vesela Aleluja!!!

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.