Preskoči na glavno vsebino

Še vedno ista


Grozljivo mi je, da se pri filmih in serijah, ki jih gledam te dni, počutim kar nekam nelagodno, ko se kdo s kom rokuje ali ko se dva prijatelja iskreno objameta. Nenavadno, kajne, kako zelo je epidemija spremenila našo »normalnost«, par mesecev in je že vse postavljeno na glavo, zdi se, kot da je ljubezen zdaj nekaj iz drugega sveta, nekaj neznanega, in da v naši sedanjosti nimamo z njo kaj početi, posebno, če jo v glavi primerjamo s tistim, česar smo se o njej učili vse od malih nog. Dandanes je pač »prva in največja zapoved« razdalja, dana iz ljubezni, kakopak, in je lahko tudi njen plemenit, čeprav nekoliko čuden izraz. Lahko pa nam bolj kot kdajkoli prej služi za izmikanje pred največjim in najsmrtonosnejšim strahom – strahom pred drugim človekom. 

Obstajata 

Toda Jezus ravno sredi epidemije in zaradi nje verjetno še glasneje kot kdajkoli prej vendarle vztraja pri za človeka nujno potrebnem. Največja zapoved, prva, pred vsemi drugimi, ki je nihče od Učencev ne sme pozabiti ali je nadomestiti s čim drugim, je še vedno ista: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem. (…) Druga pa je njej enaka: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.« (Mt 22,37.39) 

Še vedno ista, kajti nekaj je, kar se tudi danes ni spremenilo, in to je smisel te »zapovedi«, da namreč nečesa, kar se zlahka spregleda, ne bi pozabili. Kajti ljubezen je predvsem v tem, da se zavedamo, da v našem življenju obstajata tako Bog kot tudi naš bližnji. Vedeti, da obstajata, da torej nisem sam, v tem je ljubezen, imeti v svojem življenju Boga in imeti svojega bližnjega, zavedati se ju, ju upoštevati, v vsem, kar sem, kar si želim, kakor se odločam, kar živim. 

Konkretnost 

Ena v drugi živita ti dve ljubezni in se nikoli ne izključujeta, saj je namreč izraz ljubezni do Boga prav ljubezen do bližnjega, drugega poligona zanjo pravzaprav nimamo: »Kdor namreč ne ljubi svojega brata, ki ga je videl, ne more ljubiti Boga, katerega ni videl.« (1 Jn 4,20) Sicer je ljubezen do Boga samo beseda. Bog pa je »Beseda, ki je postala meso,« (Jn 1,14) nekaj konkretnega, torej. 

Enako konkreten je treba biti v ljubezni tudi danes, epidemija gor ali dol, največja zapoved je še vedno ista, spraviti ljubezen iz samostalnika v glagol, torej nekako spraviti Boga v ta svet, na kakršenkoli način že, saj je ljubezen iznajdljiva in vedno najde pot, vsem preprekam navkljub, vedno nove oblike najde in zato – če je res ljubezen in ne kaj drugega – gotovo odkrije, kako biti drugemu blizu tudi sredi razdalj. 

Vse pa se dogaja sredi srca. Vse v razlogu, zakaj nekaj počnemo. Vse je lahko izraz ljubezni. In vse je lahko izraz sebičnosti. O tem odločamo sami, namreč o tem, kateremu bogu želimo služiti … katerega ljubiti …

(misel ob 30. navadni nedelji, leto A)

Oznake:

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj
2 komentarja
Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

Velikonočni ogenj

Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje, nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov.  Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čimprej
Objavite komentar
Preberite več