Preskoči na glavno vsebino

Treba se je veseliti


Prav lahko bi kdo v prilikah o izgubljenih stvareh in ljudeh lahko videl neke vrste razvajenost, morda sledi permisivne vzgoje, popustljivosti, lahko tudi neke vrste naivnost na strani očeta ter preračunljivost in izkoriščanje očetove dobrote na strani mlajšega sina. Lahko. In verjetno bi bilo zelo vzgojno, morda celo zelo dobrodošlo za mulca, da bi namesto nove obleke, prstana in sandal dobil dve čez rit. A jih ne. Celo nasprotno, do praznovanja pride. Ker prava ljubezen ve, kdaj je čas za ostrino in kdaj za nežnost, ve, kaj potrebuje človek, ki se vrača po neumni avanturi. Predvsem pa se zaveda, da je pri vsem res pomembno tisto, kar je vmes, med nama.

Morda je na splošno res težko razumeti (Božje) odpuščanje in usmiljenje, še težje, zakaj bi jo nekdo po neumnostih moral odnesti tako poceni, brez kazni. Toda to lahko razume samo »pravičnik«, ki ni še nikdar grešil, ali bolje povedano, ki ni še nikoli nikogar imel rad. Kajti prava težava prilike o izgubljenem sinu in ovci so pravzaprav tisti, »ki ne potrebujejo spreobrnjenja« (Lk 15,7), ker so to tisti ljudje, ki mislijo, da lahko živijo sami. Da nikogar ne potrebujejo. Kar je največja laž.

Za skupnost gre

Ko govorimo o usmiljenju in odpuščanju, moramo namreč vedeti, da pri tem dejanju sploh ne gre za posameznika, ne za tistega, ki je grešil, ne za tistega, ki je bil oškodovan, ampak za skupnost. Ko je nekomu odpuščeno, je to veselje za oba, za tistega, ki je grešil, in za tistega, ki je odpustil. Ker oba potrebujeta drug drugega, tudi če se tega ne zavedata, in ker sta oba trpela, ko sta bila ločena drug od drugega. Saj za človeka pač ni hujše stvari, kot da je sam (1 Mz 2,18). In greh osami oba, ki sta v odnosu. »Če en ud trpi, trpijo z njim vsi udje; če je en ud v slavi, se z njim veselijo vsi udje.« (1 Kor 12,26)

Zato je odpuščanje, ko se zgodi, veselje za oba. Ali pa nismo razumeli, za kaj pravzaprav gre. Da ne gre za odplačevanje dolga, ampak za ponovno rojstvo skupnosti. Za ponovno združitev tega, kar je bilo v mojem življenju tako kruto ločeno. Skupnost je pomembna, bolj pomembna od vsega. Zato oče vabi starejšega sina na veselico. Ker to ni veselica za enega, ampak za oba brata. Ker oba trpita, dokler nista spet drug ob drugem.

Potrebovati drugega

Zato bomo pravo vrednost odpuščanja dojeli, še se zavedamo, da bomo, kakor pravi p. Rupnik, ljudje odrešeni samo kot skupnost – ali pa ne bomo. Mi namreč enako močno potrebujemo drugega, kolikor on potrebuje nas, kakršnega koli že. To je treba razumeti, da bi zmogli odpustiti, da bi se zmogli potem tudi razveseliti. Treba je potrebovati drugega, treba si ga je želeti. Potem bomo lahko tudi razumeli, da odpuščanje sicer pomeni nekaj izgubiti, a izgubiti samo zato, da bi oba spet nekaj dobila. Drug drugega namreč. Nekaj, kar oba najbolj potrebujeva.

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Velikonočni ogenj

Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje, nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov.  Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čimprej