Preskoči na glavno vsebino

Obrati


Prilika o bogatašu in revežu Lazarju pravzaprav ni nikakršna pravljica, je veliko bolj pretresljiva zgodba resničnosti, tega, kar se dogaja pod površino stvari in ljudi, vsakdanjosti človekovega življenja. Ni namreč nujno, da je bogataš res bogat, če ima vsega na pretek, toliko, da mu stvari padajo z mize. In ni nujno, da je revež samo nekdo, ki prosi pri vratih, pa ne dobi tistega, za kar prosi. Prilika sama od sebe vabi, naj za trenutek zamenjamo perspektivo. V perspektivi večnosti so namreč stvari obratne: revež je v »Abrahamovem naročju«, medtem ko bogataš trpi silne muke. Toda to ni samo podoba prihodnosti, tudi podoba sedanjosti je.

Razlika med revežem in bogatašem je namreč očividna že na prvi pogled. Medtem ko revež vidi bogataša, saj vendar gleda na njegovo mizo, bogataš sploh ne vidi reveža. Revež torej ima brata, ki ga potrebuje, bogataš pa nima nikogar, ker si – tragično – misli, da nikogar ne potrebuje; saj ima vendar škrlat in dragoceno tkanino. V tem je njegova beda, večja kot je beda lakote in ran ubogega Lazarja: beda starejšega brata (Lk 15,28), ki je v resnici večji revež od izgubljenega sina, ker je sam in ker tudi želi sam ostati.

Občutljivost

Najpomembnejša poanta prilike je torej najprej v tem, da sem sam revež, dokler živim sam, dokler se mi zdi, da tistega pred vrati ne potrebujem – da torej samo on potrebuje mene. »Ni dobro za človeka, da je sam,« (1 Mz 2,18) pa ne samo, kadar mi je drugi človek všeč, ampak tudi ko mi ni, ko ga ne maram, ko mi je odvraten, poln čirov in ran, tudi takrat ga potrebujem, morda bolj kot kdajkoli prej.

Začne pa se s tem, da najprej vidim reveža pred svojimi vrati – reveža, ki ne prosi nujno denarja za vino ali cigarete, lahko tudi tistega, ki me doma prosi za pozornost, za čas, za nežnost, za bližino – da ga torej opazim, da sem občutljiv zanj in za njegove potrebe, najprej s tem. Kajti s tem se začne dobrota. Ne z denarjem, ki ga komu stisnem v roko, temveč z občutljivostjo za človeka, ki je del mojega življenja, s spoštovanjem do njegove zgodbe. S tem pokažem, da ga potrebujem. Ker ga res. Brez njega namreč nikakor nisem bogataš, samo revež z bogastvom sem. In revež tudi ostanem, če nimam nikogar, s komer bi ga delil.

Moj brat

Zato je revež pred vrati v resnici moj brat (Lk 15,32), enako reven, kakor sem jaz, če on nima mene. Če to razumem, potem bom tudi razumel, da je njegova prošnja namenjena meni, v bistvu tudi prošnja zame. Ker bom s tem, da ga bom imel, dobil točno tisto, kar v resnici potrebujem, pa čeprav se mi ne zdi tako. Potem bom pač razumel, da je vsak revež na mojih vratih, poslanec Boga, ki skrbi za mojo revščino.

(misel ob 26. navadni nedelji, leto C)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Spomladansko pospravljanje

Marsikdaj se spovedi izogibamo tako, da rečemo, da vedno povemo iste grehe in da je zato k spovedi nepotrebno iti. Toda to bi bilo najslabše, kar bi storili, ker je jasno, da se, čeprav pospravljanja nihče ne mara, tega vendarle lotimo, da se ne bi v svojih bivališčih utopili v smeteh, prahu in ostali odvečnosti. Vedno je to treba narediti, ker človek ne začne delati slabega, dokler se tega slabega pri samem sebi, v svojem templju, tako ne navadi, da mu postane normalno . Takrat se začne težava.  In Judom je postalo nekaj normalnega, da so bili v templju, na najsvetejšem kraju njihove dežele, prodajalci volov, ovc in golobov ter menjalci denarja , seveda zaradi praktičnosti, pa vendar, tam so bile vsakodnevno stvari, ki tja, na kraj molitve , daritve, zaveze, ne spadajo, in jim je bilo to nekaj običajnega – sicer ne bi tako začudeno vprašali Jezusa, ki se mu je to zdelo nadvse ostudno: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« (Jn 2,18)  »On pa je govóril o templju svojega te

Vrata, vratca, vrtec, roža

Nič ne vem, kaj bo s tem septembrom, kaj bo z doslej tako uveljavljenim letnim redom, šola, verouk, skupine, kakor daljno obzorje je vse pred menoj, za hribom pa … tam so morda oblaki, morda nevihta, vihar, potres, ki cepi skale, morda kakor tih šepet lahno šumljanje … Res, saj je tako v vsakem času, vedno je bilo tako, dokler se nismo upijanili z mislijo, da vse obvladamo in razumemo, da nam nihče nič ne more, da imamo Boga samo še za kmete in za nedeljski krožek. Zdaj pa … kot da se vse začenja na novo, na nek način me zabava naš bes iz nemoči, ko ne vemo, ali bodo paradižniki na vrtu sploh preživeli prihajajoče neurje … in se spet učimo biti brez moči, učimo se spet biti ljudje, bi rekel, in se odrekati vlogi boga, ki smo se je – treba je biti pošten – v našem svetu preslabo lotili.  Čeprav trideset let pozneje, je spet, kot da sem prvič pred vrati osnovne šole, mali Marko, povsem nemočen in nebogljen pred življenjem, s čudno mešanico strahu, pričakovanja in sladkega vznemirjenja.

Ko Gospod stopi v kaos

»Kako se bo to zgodilo?« (Lk 1,34)  Nemogoče se nam zdi, da bi znotraj tega kaosa, ki danes vlada v svetu, v tej zlobi ljudi in družbe, celo Cerkve še bilo mogoče kaj popraviti, brezupno zgleda, nerešljivo. In navadili smo se, da se takrat, ko je neka stvar preveč pokvarjena, te ne splača več popravljati, da jo je bolje zavreči in kupiti novo.  Toda »pri Bogu ni nič nemogoče.« (Lk 1,37)  Bog ne obupa. Z neko vsakič novo ponudbo se splazi v človeštvo, nad katerim so že vsi obupali, poišče v njem košček dobrega in svetega, vedno je v njem, Marijo, in »pride k njej«, se ji približa. Spozna njen strah in ovire, tolaži jo in miri in začne popravljati to ranjeno človeštvo: tako, da sam stopi vanj, da se poistoveti z njim, da živi njegove skušnjave in njegove težave, bremena, strahove, skrbi. Človeka spreminja tako, da se ob njem sam spremeni. Privzema rane in vprašanja in postaja človek .  Obupal bi nad tem svetom in nad seboj, če ne bi vedel, da Bog tako potiho, v nekem zanikrnem Nazaretu n