Preskoči na glavno vsebino

Zrcalce, zrcalce na steni, povej ...


Aktualna je ta Jezusova debata, morda bolj kot kdajkoli prej. Vprašanje »prvih sedežev na svatbi« (Lk 14,7) je namreč dejansko vprašanje všečnosti. Saj to ni nobena novotarija, vedno nam je bilo pomembno, da imamo v družbi ugled, lepo fasado, tudi na naše odločitve je vedno močno vplivalo tudi to, kaj si bodo ljudje mislili o nas. Pa vendar tako daleč, kot smo s pomembnostjo všečnosti prišli danes, nismo prišli še nikdar, stvari preprosto niso pomembne ali pa kakor da ne obstajajo, če jih nihče ne vidi, če jih nihče ne opazi …

Všečnost nam je tako zelo pomembna, da smo zanjo pripravljeni narediti dobesedno vse, pripravljeni smo se odpovedati tudi vrednotam, v katere verjamemo od nekdaj, pripravljeni smo prodati najgloblje tišine svojega telesa in srca, pripravljeni smo se sleči in se pokazati celemu svetu, pripravljeni smo narediti katerokoli kozlarijo že, ker preko vpliva popkulture zdaj že razumemo, da nekaj takega kot »slaba reklama ne obstaja«. Obstaja samo dvoje: ali si viden, opažen, ali pa ne obstajaš.

»Droga sreče«

Posledica tega prepričanja je, da smo začeli zamenjevati ljubezen in všečnost, prepričani smo, da nas ima rad tisti, ki stisne všeček pod našo sliko, ne pa tudi – ali predvsem – tisti, ki nas je pripravljen v skrbi za naše dobro tudi skritizirati, če je treba (Lk 14,12). Kako naj torej nek starš iz ljubezni svojemu otroku odreče telefon? Saj mu ne more, družba bi ga uničila. In takšni že smo po naravi, da bi za (pri)ljubljenost bi naredili vse, tako močna je ta »droga sreče« (V. Milek), ki se sproži v nas, ko nam drugi ploskajo. Zato tudi lastno vrednost ocenjujemo predvsem po tem, ali smo ljudem všeč ali ne. A dirka všečnosti je naporna dirka, vedno je treba nekaj novega, vedno izstopati, vedno je potrebna še ena maska več, kar je vsakič nov dokaz, da nas take, kot smo v resnici, po vsej verjetnosti sploh ne bi nihče maral. In bi ostali sami.

To spoznanje žene naprej ta sodobni fenomen, namreč strah, da bi nas družba izključila, nas osamila, ko ji enkrat ne bi bili več všeč (Lk 14,9). Če povemo drugače, ko bi odkrili naš resnični jaz, z vsemi slabostmi vred. To dokazujejo tudi »škandali«, ki niso nič drugega kakor pouk družbe, da si tega ne smemo dovoliti.

Odkritje realnosti

Menda je izstopiti iz te norije mogoče samo še tako, da »sedemo na zadnje mesto« (Lk 14,10). Ne gre za samozanemarjanje, ampak za odkrivanje realne podobe o sebi. Ker je človek, ki realno ocenjuje samega sebe, ki se torej zaveda tako svojih sposobnosti in lepot kot tudi svojih grehov in slabosti, verjetno edini imun na to, kar mu pravi svet, da je. In ker je pri tem spoznanje, da nas ima Bog rad tudi kot grešnike, kot tiste na »zadnjem mestu«, menda še edino, kar nam daje vrednost, ne da bi si jo bilo treba zaslužiti.

(misel ob 22. navadni nedelji, leto C)

Oznake:

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj
2 komentarja
Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

Velikonočni ogenj

Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje, nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov.  Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čimprej
Objavite komentar
Preberite več