Ko moraš iti

Sveti trije kralji, ti nezadržni iskalci, so ne samo verski, ampak tudi človeški fenomen. Podati se za zvezdo je bilo podobno neumno dejanje kot je bil Abrahamov odhod iz bogastva in brezskrbnosti v praznino. A zakaj so šli? Zakaj so zapustili varnost in gotovost? Ker so morali iti.

O tem, kaj človek v svojem življenju mora, je bilo vedno veliko mnenj. V enem pa smo si lahko edini: človek mora iti. In človek mora priti, priti do cilja. Mora priti do kraja, kjer se bo razveselil, padel pred nekom na tla in mu dal vse svoje zaklade. Dokler tega ne stori, dokler ne pride do veselja nad tem, da je odkril nekoga, ki bo spremenil njegovo življenje in bo hodil z njim, dokler ne pride do njega in mu podari vse, kar je v njem dragocenega, vse dotlej bo nemirno begal po svetu.


Za to pot je treba tvegati preprosto vse. Pustiti preteklost in vse, kar je bilo v njej lepega, tvegati, da zapraviš sedanjost, pa čeprav trdno in bogato, tvegati, da boš zgrešil in se tolkel po glavi, zakaj nisi raje ostal na varnem. Dati vse na kocko samo zaradi Njega – ker brez Zvezde ni rasti, ni upanja, ni ljubezni. In brez njih ni človeka.

Tudi mi smo – kakor trije modri – iskalci. Tudi mi iščemo – najprej pot do Boga, da bi našli sebe. Le da včasih iščemo na napačnem kraju. Mi ga iščemo v popolnosti, a On leži v slabostih. Iščemo ga v zdravilih, a On je v bolečinah. Iščemo ga v odgovorih, On pa nas čaka v vprašanjih. Iščemo ga v govorjenju, On nas čaka v tišini. In z njim naš mir.

Toda saj pot do Njega ne vodi samo po ravnem. Treba je iti po temi, da vidiš zvezdo, treba je vprašati zlobnega Heroda, da poiščeš kraj. Da najdeš življenje, je treba veliko smrti.

Komentarji

  1. lepo razmišljanje. Tudi mi v življenju smo vedno na poti - iščemo pot do Boga. Bolj ko se otresemo preteklosti, lažje gremo naprej.
    No sedaj imam oteženo pot v Idrijo. Nad Spodnjo Idrijo se nam je zaprla pot proti Žirem. Vendar se najde tudi druga pot do cilja.
    Naj ti Sveti trije kralji polepšajo dan.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar