I have a dream ...

Imam sanje, da bodo moji štirje mali otroci nekega dne živeli v državi, kjer jih ne bodo sodili po barvi kože, ampak po vsebini njihovega značaja. To so moje sanje.
(Martin Luther King ml.)

Eno leto (v podobi Baracka Obame) že traja najbolj drzna uresničitev sanj tega ameriškega idealista, ki ga globoko cenim predvsem zaradi njegovega požrtvovalnega dela za pravice črncev v Ameriki, za njihovo enakopravnost. Morda še bolj zato, ker se v svojih prizadevanjih nikdar (!) ni zatekel k nasilju, temveč je svoje ideje vsadil v svet mirno in utemeljeno, kot "glas vpijočega v puščavi."


V trinajstih letih, kolikor je vodil gibanje za državljanske pravice, je King slavil zmago za zmago, ne da bi se enkrat samkrat zatekel k nasilju. Svojim belim nasprotnikom je sporočal: »Vaši sili, s katero nam prizadevate trpljenje, bomo kljubovali s svojo močjo, s katero to trpljenje lahko vzdržimo. Vaše fizično nasilje bomo prestrezali z močjo duše. Počnite z nami, kar vas je volja, mi pa vas bomo še naprej ljubili...« Njegovo sporočilo in metoda sta zaslovela po celem svetu in leta 1964 je dobil nobelovo nagrado za mir.

Bil je kristjan. In bil je človek. Predvsem človek.

Te dni izbiramo Slovence in Slovenke leta. Mogoče bi morali priti v poštev predvsem tisti, ki so naredili res kaj konkretno močnega. Ki so storili velika dejanja, primerljiva s Armstrongovimi koraki po Luni ali še čim pomembnejšim. A najbolj si naslovov zaslužijo tisti ljudje, ki jih nikdar ne bodo dobili; tisti ljudje, ki so bili predvsem ljudje in ki so s svojim življenjem utemeljevali zgornje Kingove besede.

Vseeno ti naslovi morajo iti nekomu. Ti naslovi morajo biti, se morajo nekomu pokloniti, da bi - še posebno danes - znali ljudje najti zgled, ki sredi egoistične logike še ni pozabil, da pomeni biti človek dati čas, ki morda ne koristi nikomur in ničemur, in ga vseeno dati, videti, sklepati in narediti, kar je prav - pa čeprav sebi v navidezno škodo.

Temu so bili seveda namenjeni nekoč. Danes ti naslovi prinašajo predvsem veliko promocijo. Tako naenkrat ti naslovi postanejo predmet boja za slavo in poznanost, kar je včasih veliko večji kapital kot tisti v banki, saj prinaša neverjetno dober položaj v družbi, pozornost medijev in s tem tudi precej dober finančni in družbeni položaj. Imenovanja so tako dandanes postala tudi izjemno pomembno politično orožje. In že dolgo ni kak naslov romal v roke nekomu, ki bi mu bilo z njim lažje izpolnjevati svoje dosedanje poslanstvo, ampak predvsem tistemu, ki bi ga znal dobro iztržiti.

Tako pač je. A vrnimo se tja, kjer smo začeli. Nekateri med vami bi borbo Martina L. Kinga primerjali z bojem nekaterih ljudi, ki danes nimajo pravic; ki so črnci ali "črne ovce" današnjega sveta. In ugotovimo, da Kingove sanje še zdaleč niso izpolnjene. Na predsedniškem stolu najvplivnejše države sicer resda sedi temnopolti državljan, a vsebina značaja ljudi še danes nič ne velja. Velja pa njihova vplivnost.

Tako naenkrat pridemo do čudnega paradoksa: da današnji črnci, "črne ovce" naše družbe, niso tisti, ki se za to izdajajo, temveč tisti, ki so navadne bele ovce, ki jih nihče ne povoha. Niso črnci tisti homoseksualni pari, ki bi radi posvojili otroke, tudi ne "izbrisani", ki bi radi odškodnino za to, česar nikoli niso imeli, tudi ne brezposelni, ki bi radi povišico socialne pomoči. Temnopolti so danes tisti, ki so za druge nemogoči, nerazumljeni, nesprejeti. Črne ovce so večinoma "nekonformisti", recimo jim "ježki za vest". Tisti glas, ki pravi, da je danes nekaj močno narobe. In jih nihče ne sliši. Tisti, ki se jim dela krivica v vesti, v drugačnosti, v živetju svoje identitete. Mislite, da ste med njimi? Prav mogoče. Če vam osebnosti še niso ubili z reklamami,
takimi in drugačnimi obveznostimi in normami ali z občutkom, da morate to, kar ste, skrivati pod prevleko privlačnosti in všečnosti.

Imam sanje ... da bodo nekoč ljudje hoteli biti ljudje samo zato, ker drugače ne morejo živeti. In upam, da se ne bom prebudil ...