Preskoči na glavno vsebino

I have a dream ...

Imam sanje, da bodo moji štirje mali otroci nekega dne živeli v državi, kjer jih ne bodo sodili po barvi kože, ampak po vsebini njihovega značaja. To so moje sanje.
(Martin Luther King ml.)

Eno leto (v podobi Baracka Obame) že traja najbolj drzna uresničitev sanj tega ameriškega idealista, ki ga globoko cenim predvsem zaradi njegovega požrtvovalnega dela za pravice črncev v Ameriki, za njihovo enakopravnost. Morda še bolj zato, ker se v svojih prizadevanjih nikdar (!) ni zatekel k nasilju, temveč je svoje ideje vsadil v svet mirno in utemeljeno, kot "glas vpijočega v puščavi."


V trinajstih letih, kolikor je vodil gibanje za državljanske pravice, je King slavil zmago za zmago, ne da bi se enkrat samkrat zatekel k nasilju. Svojim belim nasprotnikom je sporočal: »Vaši sili, s katero nam prizadevate trpljenje, bomo kljubovali s svojo močjo, s katero to trpljenje lahko vzdržimo. Vaše fizično nasilje bomo prestrezali z močjo duše. Počnite z nami, kar vas je volja, mi pa vas bomo še naprej ljubili...« Njegovo sporočilo in metoda sta zaslovela po celem svetu in leta 1964 je dobil nobelovo nagrado za mir.

Bil je kristjan. In bil je človek. Predvsem človek.

Te dni izbiramo Slovence in Slovenke leta. Mogoče bi morali priti v poštev predvsem tisti, ki so naredili res kaj konkretno močnega. Ki so storili velika dejanja, primerljiva s Armstrongovimi koraki po Luni ali še čim pomembnejšim. A najbolj si naslovov zaslužijo tisti ljudje, ki jih nikdar ne bodo dobili; tisti ljudje, ki so bili predvsem ljudje in ki so s svojim življenjem utemeljevali zgornje Kingove besede.

Vseeno ti naslovi morajo iti nekomu. Ti naslovi morajo biti, se morajo nekomu pokloniti, da bi - še posebno danes - znali ljudje najti zgled, ki sredi egoistične logike še ni pozabil, da pomeni biti človek dati čas, ki morda ne koristi nikomur in ničemur, in ga vseeno dati, videti, sklepati in narediti, kar je prav - pa čeprav sebi v navidezno škodo.

Temu so bili seveda namenjeni nekoč. Danes ti naslovi prinašajo predvsem veliko promocijo. Tako naenkrat ti naslovi postanejo predmet boja za slavo in poznanost, kar je včasih veliko večji kapital kot tisti v banki, saj prinaša neverjetno dober položaj v družbi, pozornost medijev in s tem tudi precej dober finančni in družbeni položaj. Imenovanja so tako dandanes postala tudi izjemno pomembno politično orožje. In že dolgo ni kak naslov romal v roke nekomu, ki bi mu bilo z njim lažje izpolnjevati svoje dosedanje poslanstvo, ampak predvsem tistemu, ki bi ga znal dobro iztržiti.

Tako pač je. A vrnimo se tja, kjer smo začeli. Nekateri med vami bi borbo Martina L. Kinga primerjali z bojem nekaterih ljudi, ki danes nimajo pravic; ki so črnci ali "črne ovce" današnjega sveta. In ugotovimo, da Kingove sanje še zdaleč niso izpolnjene. Na predsedniškem stolu najvplivnejše države sicer resda sedi temnopolti državljan, a vsebina značaja ljudi še danes nič ne velja. Velja pa njihova vplivnost.

Tako naenkrat pridemo do čudnega paradoksa: da današnji črnci, "črne ovce" naše družbe, niso tisti, ki se za to izdajajo, temveč tisti, ki so navadne bele ovce, ki jih nihče ne povoha. Niso črnci tisti homoseksualni pari, ki bi radi posvojili otroke, tudi ne "izbrisani", ki bi radi odškodnino za to, česar nikoli niso imeli, tudi ne brezposelni, ki bi radi povišico socialne pomoči. Temnopolti so danes tisti, ki so za druge nemogoči, nerazumljeni, nesprejeti. Črne ovce so večinoma "nekonformisti", recimo jim "ježki za vest". Tisti glas, ki pravi, da je danes nekaj močno narobe. In jih nihče ne sliši. Tisti, ki se jim dela krivica v vesti, v drugačnosti, v živetju svoje identitete. Mislite, da ste med njimi? Prav mogoče. Če vam osebnosti še niso ubili z reklamami,
takimi in drugačnimi obveznostimi in normami ali z občutkom, da morate to, kar ste, skrivati pod prevleko privlačnosti in všečnosti.

Imam sanje ... da bodo nekoč ljudje hoteli biti ljudje samo zato, ker drugače ne morejo živeti. In upam, da se ne bom prebudil ...

Komentarji

  1. Martin Luther King je imel vizionarske misli, ki so še zmeraj aktualne. Lepo si napisal, da je bil najprej kristjan.
    Ravno v tem tednu molitve za edinost kristjanov nam je lahko za zgled.
    O Slovenki leta, pa bi rekel, največ so pripomogli mediji. Ve pa se, kdo bere in glasuje revijo JANA.
    Neokusno je, da je bila narejena tiha akcija članov in simpatizerjev LDS-a, da so v takem številu glasovali za njo. Se izve, če se vrta naokoli.
    Čestitam za razmišljanje. Lp

    OdgovoriIzbriši
  2. Pozabil sem še. Pesem s takim naslovom I HAVE A DREAM poje skupina ABBA iz Švedske. Lepa pesem tudi zame, in verjetno tudi zate Marko. Lp

    OdgovoriIzbriši
  3. Si prebral knjigo?Če nisi vsekakor vredna branja: http://www.sanje.si/knjigarna/autobiografija_luther_king.html

    LP Ivan

    OdgovoriIzbriši
  4. Dobro si to sklamfou skupej :) Še dobro, da je tisti, ki vidi na skritem! Nagrade nej pobira tisti ku če, ker ni stvar v nagradah, ampak, kakor si napisal, nekje drugje. Tisti ta'pravi bojo dobili nagrado, ki jim gre, o tem pa nisem prepričan za tiste, ki pobirajo nagrade na svetu.

    OdgovoriIzbriši
  5. Zgodovinski miti?26. 1. 10, 11:21

    http://www.martinlutherking.org/

    Neki američani so naredili to stran, ki se oddaljuje od splošno sprejetega mita o Kingu. Kaj je res si pa ne upam povedati. Veliko mitov so ustvarili ti, ki so ustvarili mit Kinga, zato smo lahko upravičeno skeptični.

    OdgovoriIzbriši
  6. Zgodovinski miti?26. 1. 10, 11:23

    Najslabše je to, da verjamemo kar nam paše verjeti.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Spomladansko pospravljanje

Marsikdaj se spovedi izogibamo tako, da rečemo, da vedno povemo iste grehe in da je zato k spovedi nepotrebno iti. Toda to bi bilo najslabše, kar bi storili, ker je jasno, da se, čeprav pospravljanja nihče ne mara, tega vendarle lotimo, da se ne bi v svojih bivališčih utopili v smeteh, prahu in ostali odvečnosti. Vedno je to treba narediti, ker človek ne začne delati slabega, dokler se tega slabega pri samem sebi, v svojem templju, tako ne navadi, da mu postane normalno . Takrat se začne težava.  In Judom je postalo nekaj normalnega, da so bili v templju, na najsvetejšem kraju njihove dežele, prodajalci volov, ovc in golobov ter menjalci denarja , seveda zaradi praktičnosti, pa vendar, tam so bile vsakodnevno stvari, ki tja, na kraj molitve , daritve, zaveze, ne spadajo, in jim je bilo to nekaj običajnega – sicer ne bi tako začudeno vprašali Jezusa, ki se mu je to zdelo nadvse ostudno: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« (Jn 2,18)  »On pa je govóril o templju svojega te

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Vrata, vratca, vrtec, roža

Nič ne vem, kaj bo s tem septembrom, kaj bo z doslej tako uveljavljenim letnim redom, šola, verouk, skupine, kakor daljno obzorje je vse pred menoj, za hribom pa … tam so morda oblaki, morda nevihta, vihar, potres, ki cepi skale, morda kakor tih šepet lahno šumljanje … Res, saj je tako v vsakem času, vedno je bilo tako, dokler se nismo upijanili z mislijo, da vse obvladamo in razumemo, da nam nihče nič ne more, da imamo Boga samo še za kmete in za nedeljski krožek. Zdaj pa … kot da se vse začenja na novo, na nek način me zabava naš bes iz nemoči, ko ne vemo, ali bodo paradižniki na vrtu sploh preživeli prihajajoče neurje … in se spet učimo biti brez moči, učimo se spet biti ljudje, bi rekel, in se odrekati vlogi boga, ki smo se je – treba je biti pošten – v našem svetu preslabo lotili.  Čeprav trideset let pozneje, je spet, kot da sem prvič pred vrati osnovne šole, mali Marko, povsem nemočen in nebogljen pred življenjem, s čudno mešanico strahu, pričakovanja in sladkega vznemirjenja.