Brez soka


Vina nimajo.

Kakšna tragedija! Na ohceti, pa brez vina ... Saj ne, da bi rekel, da brez vina ni ohceti, a ji vseeno nekaj manjka ...

Ta teden sem bil na dveh koncertih. Izvajalci so na obeh blesteli. Če bi samo preračunal, koliko ur, tednov, let so porabili za to, da sem imel kaj slišati, bi se moral globoko prikloniti. In sem ploskal. Toda enkrat iz dolžnosti, enkrat pa iz resničnega občudovanja. Kajti dolžnost sem čutil, ko so se pred mano odigravale težke pasaže, občudovanje pa, ko sem te težke pasaže tudi občutil kot del sporočila, ki mi ga želi umetnik pokloniti.
V enem sem čutil sok, življenje, vino. V drugem samo vodo.

Vina nimajo.

Brez soka so. Živijo, pa kakor da ne bi živeli. Govorijo, a so besede prazne. Delajo, a delo nima učinka. Molijo, a se nič ne premakne.

Skupaj z vami se sprašujem, kje naj bi človek še našel sok. Saj je že čisto izmozgan. Obveznosti, zapovedi in naloge so mu vzele energijo in voljo, zaprle so ga v stolp brez oken in vrat. Iz njih odhajamo iztrošeni in brez veselja. Zakaj? Ker ne dosežemo tistega, kar bi želeli. Ker smo nad tem, kar zmoremo, razočarani. Ker smo pozabili, da človek ne zmore vsega.

V človeka spet pride sok, kadar začne spet živeti. Kadar si upa narediti tudi kaj »nepomembnega«, kadar si vzame čas, kadar se ustavi, da pretrese svoje ustvarjanje, ko to, kar dela, govori, daje, naredi s čisto posebnim namenom: da bi v drugih našel to, kar njemu manjka, in da bi drugim dal to, česar ima sam preveč.

In ni mi treba spet ponavljati, da je super, če imamo na svoji fešti čisto posebnega gosta, ki tudi naše vodenosti spreminja v sok ... pardon, vino.

Komentarji