Pleničke je prala


Morda se vam zdi zabavno, morda komično, morda niti ne veste za to, da dandanes telenovele vedno pogosteje zaidejo tudi v spored informativnih oddaj. Da, tistih resnih. Nič čudnega. Zavezane so tudi poročanju o delu državne politike in to je zadnje čase takšno, da še zdaleč ne moremo več govoriti o resnih in zadrgnjenih gospodih. Postali so pravi zabavljači, izumitelji novih slovenskih rečenic ("So what") in pravi dramaturški mojstri, ki jim ne zmanjka ne dovtipov ne slikovitih primerjav iz tudi najbolj banalnih življenjskih situacij (seveda tudi nogometnih). Da so stvari še bolj zanimive, pred nami perejo tudi stvari, ki ne sodijo v javnost, temveč kvečjemu za točilni pult ...

V žaru populizma bi lahko rekli, da so se nam "prevzvišeni" končno spustili na tla in da lahko vidimo, da so ljudje  kot mi. Ali da smo "ostali" dobili vpogled na Olimp ter ugotovili, da nas od njih loči le srkanje božanske ambrozije. A jasno je pravzaprav le nekaj: da je danes slava presneto draga stvar, da seže malodane v spalnice in kopalnice in da ni več skoraj več ničesar, česar ne bi prodali, da bi jo dobili.

Mogoče je za to krivo dejstvo, da je pot do slave zdaj na dosegu roke - kamor jo je prinesel fenomen Facebook. In da si tako kot najstniki želijo na sceno stopiti tudi (nekoč) resnejši gospodje. Če ne z dosežki, pa z razgaljanjem ...

Pustimo čudno obnašanje premiera. Več pozornosti zasluži vprašanje, zakaj danes čutimo tako močno potrebo, da pred popolnoma tujimi ljudmi pokažemo, kar bi verjetno sicer prihranili za le izbrane ali pa nikogaršnje oči. Se nam zdi, da bi tako narasla naša popularnost in se morda v večji meri zadostila neizmerna potreba človeka po tem, da bi ga imel nekdo rad? Dobimo premalo pozornosti, premalo ljubezni, ali pa "slava" prinese v naše življenje toliko dobrih in pozitivnih stvari?

Na katerokoli vprašanje je težko odgovoriti, najbolj pa bode v oči, da ne vidimo, da se klovne in tiste, ki se pred očmi vseh razgalijo do obisti, pozabi takoj zatem, ko izgubijo svežino ali mladost. Kmalu nihče več ne ve zanje, oni pa ležijo nekje pod stopnicami, v stari ropotarnici. Na ruleto so položili vse, kar so imeli, in sedaj nimajo nič več. Kaj hočeš, življenje je kruto. Ko te prežveči, te izpljune. In kaj? Naj se živi od zadovoljstva, da te je nekdo le vlekel po ustih? In kje je nesmrtnost?

Komentarji

  1. Dobro razmišljanje. Si me prehitel za en dan - nekako :) Zakaj smo postali tako "ceneni"? Mogoče zato, ker je slava povezana s "sponzorji", tej so povezani z glasovi volivcev oz. uporabniki, ki prinesejo denar. In denar je zadosti mikavna stvar, da tudi bogovi iz Olimpa stopajo med rajo. Mar ne velja več: denar je sveta vladar!?

    OdgovoriIzbriši
  2. Ne rabimo populizma in slave tam na vrhu, ampak smo jih tja izvolili, da bi se namesto nas kaj odločili, dogovorili... Ni pa problem le na vrhu, kot si pravilno opozoril, ampak je marsikdo za tistih Orwellovskih par minut slave pripravljen storiti prav neverjetne stvari, če ne že vse, kar je v njegovi moči in v moči z njim povezanih 'prijateljev'. Zakaj se za tako malo tega svetnega, tuzemskega zadovoljstva odpovedati svojemu dostojanstvu, ki gre preko vsega tega? Morda zato, ker za marsikoga tistega 'preko tega' že zdavnaj ni več, ampak gre iz niča v nič.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar