Preskoči na glavno vsebino

Pleničke je prala


Morda se vam zdi zabavno, morda komično, morda niti ne veste za to, da dandanes telenovele vedno pogosteje zaidejo tudi v spored informativnih oddaj. Da, tistih resnih. Nič čudnega. Zavezane so tudi poročanju o delu državne politike in to je zadnje čase takšno, da še zdaleč ne moremo več govoriti o resnih in zadrgnjenih gospodih. Postali so pravi zabavljači, izumitelji novih slovenskih rečenic ("So what") in pravi dramaturški mojstri, ki jim ne zmanjka ne dovtipov ne slikovitih primerjav iz tudi najbolj banalnih življenjskih situacij (seveda tudi nogometnih). Da so stvari še bolj zanimive, pred nami perejo tudi stvari, ki ne sodijo v javnost, temveč kvečjemu za točilni pult ...

V žaru populizma bi lahko rekli, da so se nam "prevzvišeni" končno spustili na tla in da lahko vidimo, da so ljudje  kot mi. Ali da smo "ostali" dobili vpogled na Olimp ter ugotovili, da nas od njih loči le srkanje božanske ambrozije. A jasno je pravzaprav le nekaj: da je danes slava presneto draga stvar, da seže malodane v spalnice in kopalnice in da ni več skoraj več ničesar, česar ne bi prodali, da bi jo dobili.

Mogoče je za to krivo dejstvo, da je pot do slave zdaj na dosegu roke - kamor jo je prinesel fenomen Facebook. In da si tako kot najstniki želijo na sceno stopiti tudi (nekoč) resnejši gospodje. Če ne z dosežki, pa z razgaljanjem ...

Pustimo čudno obnašanje premiera. Več pozornosti zasluži vprašanje, zakaj danes čutimo tako močno potrebo, da pred popolnoma tujimi ljudmi pokažemo, kar bi verjetno sicer prihranili za le izbrane ali pa nikogaršnje oči. Se nam zdi, da bi tako narasla naša popularnost in se morda v večji meri zadostila neizmerna potreba človeka po tem, da bi ga imel nekdo rad? Dobimo premalo pozornosti, premalo ljubezni, ali pa "slava" prinese v naše življenje toliko dobrih in pozitivnih stvari?

Na katerokoli vprašanje je težko odgovoriti, najbolj pa bode v oči, da ne vidimo, da se klovne in tiste, ki se pred očmi vseh razgalijo do obisti, pozabi takoj zatem, ko izgubijo svežino ali mladost. Kmalu nihče več ne ve zanje, oni pa ležijo nekje pod stopnicami, v stari ropotarnici. Na ruleto so položili vse, kar so imeli, in sedaj nimajo nič več. Kaj hočeš, življenje je kruto. Ko te prežveči, te izpljune. In kaj? Naj se živi od zadovoljstva, da te je nekdo le vlekel po ustih? In kje je nesmrtnost?
Oznake:

Komentarji

  1. Aljoša28. 1. 10, 20:49

    Dobro razmišljanje. Si me prehitel za en dan - nekako :) Zakaj smo postali tako "ceneni"? Mogoče zato, ker je slava povezana s "sponzorji", tej so povezani z glasovi volivcev oz. uporabniki, ki prinesejo denar. In denar je zadosti mikavna stvar, da tudi bogovi iz Olimpa stopajo med rajo. Mar ne velja več: denar je sveta vladar!?

    OdgovoriIzbriši
  2. Andrej Vončina (voncio83@gmail.com)28. 1. 10, 23:23

    Ne rabimo populizma in slave tam na vrhu, ampak smo jih tja izvolili, da bi se namesto nas kaj odločili, dogovorili... Ni pa problem le na vrhu, kot si pravilno opozoril, ampak je marsikdo za tistih Orwellovskih par minut slave pripravljen storiti prav neverjetne stvari, če ne že vse, kar je v njegovi moči in v moči z njim povezanih 'prijateljev'. Zakaj se za tako malo tega svetnega, tuzemskega zadovoljstva odpovedati svojemu dostojanstvu, ki gre preko vsega tega? Morda zato, ker za marsikoga tistega 'preko tega' že zdavnaj ni več, ampak gre iz niča v nič.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj
2 komentarja
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

Velikonočni ogenj

Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje, nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov.  Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čimprej
Objavite komentar
Preberite več