Preskoči na glavno vsebino

Praznovati

Žareč obraz je najbolj živi evangelij. Ker govori o tem, da je v nas nekaj lepega, svetlega, svetega in da tega ne more uničiti nič in nihče na tem svetu. Še več, govori tudi o tem, da je v vsem in vsakem položena ta lepota. Da smo ustvarjeni za vstajenje.

Ponavadi je to težko verjeti. V nas je res nekaj lepega, sončnega, svetlega, kot v Jezusu. A je zastrto z vsakdanjimi skrbmi in opravki, zahtevami in obremenjenostmi in ne more zasijati, dokler se nismo sposobni umakniti vsem zahtevam vsakdanjika, da mora biti naše življenje vedno koristno in polno rezultatov. Ne zasijemo kot vstajenjski ljudje, dokler se ne odločimo dvigniti na goro in praznovati.

Jezus je velikokrat praznoval. Da je lahko preživel svoje trpljenje, da je lahko izpolnil svoje poslanstvo, da ga neuspehi v njegovem življenju niso potrli, se je moral spominjati tega svetega in lepega v sebi, moral je vedeti, da je to njegova prava podoba. Spremenjenje se ni zgodilo samo na gori Tabor, ampak tudi na vseh drugih gorah Jezusovega življenja, kamor se je ponavadi podajal sam, brez drugih. Enkrat pa je vzel s seboj tudi učence, da bi videli in se naučili, da se je potrebno dotikati in se spominjati svetega v sebi. Tistega, nad čimer svet vsakdanjega s svojimi zahtevami in predsodki nima moči. Tistega lepega in svetega in Božjega v meni, ki ga nihče in nič ne more uničiti in se v meni vedno razkrije, ko imam čas praznovati.

Ko rečem praznovati, ne mislim na hrupno rajanje. Tudi ne na pijančevanje. Tudi ne na prenajedanje. Praznovanje ni beg. Praznovanje je odstiranje resnice, ki je zakrita z vsakdanjikom. Ko rečem praznovati, mislim na odmik, na goro, na nekaj nevsakdanjega, na čas, ki je z vidika tega sveta povsem nekoristno porabljen, na čas, ki je za druge izgubljen, zame pa tako zelo pomemben. Čas za lepoto. Čas, ko se dotikam lepega in svetega v meni in okoli mene.

Biti v miru in ga poslušati. To pomeni praznovati. Poslušati ga v soncu in rožah in ptičjem petju, v sapi pomladnega vetra, v zvezdah na nebu. Poslušati ga v otroku, ki se mu svetijo oči, poslušati ga v staršu, ki se igra s teboj, poslušati ga v možu, v ženi, ki s teboj pije kavo. Za trenutek obstati in gledati in ga poslušati. Njega poslušati. Ko se začnem zavedati lepote v sebi in okrog sebe, ko začnem čutiti, da me v vsem tem Bog objema, takrat postanem, kakor bi me nekdo objel, kakor da bi zlezel v naročje nekomu, ki me ima rad. To pomeni moliti. Čutiti ljubezen in mir in lepoto. To. Nič drugega. In to nas spreminja. To je dotik svetega v nas, dotik nečesa, na kar svet ne more vplivati. Skrajno nekoristno, a zelo pomembno.

Od tega se nam svetijo oči. Od tega živimo in ne životarimo. Praznovati je pomembnejše kot si mislimo. Praznovanje je hrana za dušo. Kdor ne praznuje, se iztroši. Postane neužiten in zagrenjen, ker v svojem življenju ne vidi drugega kot slabo in hudo. Ker tisti, ki ne praznuje, ne zmore več videti lepote. Ne v sebi ne zunaj sebe, niti v drugem človeku ne. Kdor pa ne vidi lepote, ne zmore niti živeti niti ljubiti.

Naučimo se spet praznovati, da bi zažareli v miru in veselju. Če bomo tega odmika sposobni vsak dan, potem naša vrednost ne bo odvisna od rezultatov, tudi nas ne bo potrl neuspeh, ampak se bomo zavedali lepote in neskončne ljubljenosti. Da smo ustvarjeni za nekaj več kot to, kar nas obtežuje na zemlji. Tako bomo zažareli. In tako bodo zažareli tudi vsi okoli nas.

Komentarji

  1. http://www.youtube.com/watch?v=MJ2LehsA1dk

    OdgovoriIzbriši
  2. Dragi Marko, vaši naslovi vedno bolj vlečejo na infinitiv..

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.