Kdorkoli hodi po svetu, mora vedeti, da ga bo zagrnil prah ceste in da ga bo pokrilo deževje. Tako se na človekovih očeh slejkoprej nabere blato.
In ko človek stopi v katerokoli hišo že, skupaj s seboj prinaša veliko stvari. Iz sveta, po katerem hodimo, v svoje odnose prinašamo marsikaj. Prinesemo krivde, prinesemo nezaupanje, prinesemo bolečine, ki so nam jih prizadejali, prinesemo razočaranja, jezo, tudi filozofijo izkoriščanja in sebičnosti, brez katere se v svetu ne da preživeti.
To blato se uleže na človekove oči, da pred seboj ne vidi več človeka, kakršen je, temveč človeka, kakršen si misli, da je – na podlagi vsega, kar ga je naučil svet. Vidi ga kot blato. Kot podobo tega, kar je v njem pustil svet. Strašna slepota je to. Ker nas oddaljuje drug od drugega.
Ni treba iskati krivca, zakaj je tako, kot je. Nikomur ne bo nič pomagalo. Treba je temu človeku narediti prostor. Treba je za tega človeka moliti. Treba mu je izkazovati dobroto, pa čeprav se nam zaradi blata zdi, da je ni vreden, da je vse, kar mu naredimo, samo tratenje dragocenega časa in moči. Treba mu je dovoliti, da se pred menoj pokaže kot človek, vreden ljubezni. Ozdraviti se slepote, ki nam jo povzroča svet, namreč pomeni ravno to: pustiti, da ti ukazuje srce in ne oko. Pustiti, da ti ukazuje ljubezen in ne razum. Pustiti, da za trenutek tvegaš možnost, da je ta človek, ki je pred menoj, lahko človek.
Tvegati z evangelijem v svojem življenju. Tvegati, da pustiš Bogu prostor. To pomeni videti. Kajti ni slep, kdor ima zaprte oči, temveč kdor ima zaprto srce.
***
Učitelj je spraševal učence, kako bi lahko prepoznali, kdaj se je končala noč in se je začel dan.
Nekdo je rekel: »Ko vidiš v daljavi žival in lahko spoznaš, ali je krava ali konj.«
»Ne,« je rekel učitelj.
»Ko vidiš v daljavi drevo in lahko rečeš, ali je palma ali mangovec.«
»Spet narobe,« je rekel učitelj.
»Torej kako?« so vprašali učenci.
»Ko pogledaš v obraz kateregakoli moškega in prepoznaš brata v njem; ko pogledaš v obraz katerekoli ženske in prepoznaš v njej sestro. Če tega ne moreš narediti – ne glede na to, kateri sončni čas je – je še noč.«
***
In ko človek stopi v katerokoli hišo že, skupaj s seboj prinaša veliko stvari. Iz sveta, po katerem hodimo, v svoje odnose prinašamo marsikaj. Prinesemo krivde, prinesemo nezaupanje, prinesemo bolečine, ki so nam jih prizadejali, prinesemo razočaranja, jezo, tudi filozofijo izkoriščanja in sebičnosti, brez katere se v svetu ne da preživeti.
To blato se uleže na človekove oči, da pred seboj ne vidi več človeka, kakršen je, temveč človeka, kakršen si misli, da je – na podlagi vsega, kar ga je naučil svet. Vidi ga kot blato. Kot podobo tega, kar je v njem pustil svet. Strašna slepota je to. Ker nas oddaljuje drug od drugega.
Ni treba iskati krivca, zakaj je tako, kot je. Nikomur ne bo nič pomagalo. Treba je temu človeku narediti prostor. Treba je za tega človeka moliti. Treba mu je izkazovati dobroto, pa čeprav se nam zaradi blata zdi, da je ni vreden, da je vse, kar mu naredimo, samo tratenje dragocenega časa in moči. Treba mu je dovoliti, da se pred menoj pokaže kot človek, vreden ljubezni. Ozdraviti se slepote, ki nam jo povzroča svet, namreč pomeni ravno to: pustiti, da ti ukazuje srce in ne oko. Pustiti, da ti ukazuje ljubezen in ne razum. Pustiti, da za trenutek tvegaš možnost, da je ta človek, ki je pred menoj, lahko človek.
Tvegati z evangelijem v svojem življenju. Tvegati, da pustiš Bogu prostor. To pomeni videti. Kajti ni slep, kdor ima zaprte oči, temveč kdor ima zaprto srce.
 |
| theguardian.com |
***
Učitelj je spraševal učence, kako bi lahko prepoznali, kdaj se je končala noč in se je začel dan.
Nekdo je rekel: »Ko vidiš v daljavi žival in lahko spoznaš, ali je krava ali konj.«
»Ne,« je rekel učitelj.
»Ko vidiš v daljavi drevo in lahko rečeš, ali je palma ali mangovec.«
»Spet narobe,« je rekel učitelj.
»Torej kako?« so vprašali učenci.
»Ko pogledaš v obraz kateregakoli moškega in prepoznaš brata v njem; ko pogledaš v obraz katerekoli ženske in prepoznaš v njej sestro. Če tega ne moreš narediti – ne glede na to, kateri sončni čas je – je še noč.«
***
pogledate Hitlerja in vidite brata v njem?
OdgovoriIzbrišiGlej, neki nemški duhovnik judovskega rodu je bil po eni strani zadovoljen, da je Hitler umrl, saj je zaradi njegovega sistema umrlo v taboriščih njegovo celotno sorodstvo, takoj potem pa je šel v kapelo molit in drugo jutro je daroval mašo za usmiljenje in pokoj njegove duše. Tako da, ja, pravi kristjan je sposoben videti brata v še tako pokvarjenem človeku in ga ne zanima, kaj si tisti o tem misli. Z očmi vere to razumemo, sicer ne moremo.
OdgovoriIzbriši"pravi kristjan je sposoben videti brata v še tako pokvarjenem človeku in ga ne zanima, kaj si tisti o tem misli."
OdgovoriIzbrišiKdo je tisti? Nejasno..
To dejanje naredi kristjanstvo moralno nevtralno in mlačno. (in narobe)
Ljudje lahko delajo kar hočejo, a mi jih bomo imeli še vedno radi.
Malce neprimerno je tako razmišljanje. (da ne uporabim kake močnejše besede)
Moralen človek nikoli ne more videti brata v Hitlerju. Nikoli.
Ljudje, ki so ljubljeni, ne potrebujejo zla.
OdgovoriIzbrišitezko bi rekl de Hitler ni bil ljubljen in je zato naredu kar je.. Bi bil boljsi odgovor da je bil psihopat..
OdgovoriIzbrišiPa glede na to, da smo vsi bozji otroci.. je mal čudn, de ga je bog prišparu v prvi svetovni vojni, ko je bil tip v prvih bojnih linijah.. Kuglel zmanjkal, al kaj?
Bog ne obstaja al pa je zloben.. Nekak se vam vernikom to dejstvo mal izmika..