Tako je tudi znanstveno dokazal, da res počasi postajaš to, kar ješ. In veste, da na poti po našem svetu jemo marsikaj. Vase tlačimo ne samo lepo zapakirano svinjarijo hitre hrane, tudi z negativizmom se bašemo, z egoizmom, s koristoljubjem, z agresivnostjo, s cinizmom. Tudi strahu pojemo vsak dan za zvrhan krožnik. Povsod, kjer hodimo, srečujemo obvestila, da si nekaj vreden samo, če imaš bujne prsi in gladek obraz, dober avto in visoko plačo, če imaš v življenju moč in pomemben položaj.
To jemo, vsak dan. In to se pozna, mar ne? Mar nismo tudi sami zato takšni, kakršen je svet, znervirani, nasilni, utrujeni, depresivni? Nezadovoljni, ker nimamo tega, česar si želimo, česar pravzaprav pravi svet, da si želimo? In smo takšni, ker bi to radi dosegli. Postajamo to, kar jemo. Čeprav si tega ne želimo.
Zato je ta naš nedeljski postanek pri maši tako zelo pomemben, za naše življenje gre: ker tu dihamo zdravi zrak, ker tu poslušamo besede iz ljubezni, ker tu jemo dober kruh, ker smo tu skupaj in smo skupaj v miru. Ne gre za beg. Gre za obrok. Človek potrebuje vsega tega, da se ne bi zastrupil od egoizma, sovraštva, strahu, žalosti in obupa. Človek potrebuje Boga, jesti ga mora, vedno znova in znova, da ne bi v sebi umrl. Človek mora namreč čutiti, da ga ima nekdo rad, konkretno, kot je konkreten ta kruh. Brez tega pač ne more preživeti kot človek, se ne more v tem svetu kot človek tudi obnašati. Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi.
Kajti kdor jé od sveta, bo postal takšen, kakor je minljivi svet. Kdor jé Boga, pa bo postal takšen, kakršen je Bog. Preprosto, zelo preprosto. Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ostaja v meni in jaz v njem.
(misel ob 20. navadni nedelji)
Kako resnicno! O tem kako ima hrana, ki jo dajemo v telo vede ali nevede vpliv ne samo na naso fizicno telo, ampak tudi na naso duhovnost se (hvala Bogu) vedno vec govori.
OdgovoriIzbrišiPrav je da se o tem govori tudi v Cerkvi. Se vec se bi moralo, se bolj na globoko (po mojem mnenju). Tako da bi se nadaljevanja te nedeljske misli zelo veselila.
Krscanska vera namrec postu in hrani daje absolutno premalo pomena. Nase postenje namrec sploh ni postenje oziroma tako kot je podano s strani Cerkve nima nobenega ucinka ne na telo ne duso. Druge vere daje postu veliko vecji (in strozji) pomen. Prave ucinke odpovedovanju hrani, ki posameznika zasvaja oziroma kateri se posameznik ne more odpovedati, se clovek zave sele ko minimalno 40 dni zdrzi popolnoma brez nje... ne le na Veliki petek, na pepelnico, ter vse (ali le nekatere) petke vmes.
Tak post zahteva trdno voljo, kljubovanje skusnjavi in na koncu sledijo uvidi, odresitev, spremembe.
Sama sem kar nekaj postov poskusala se odpovedati necemu... vcasih bolj uspesno, vcasih manj. Dokler se nisem 4 leta nazaj odlocila da naredim to tako kot je treba in pokazem ljubezen do sebe in Boga. Odpovedala sem se, za izziv, 40 dni mesu (kasneje vsem izdelkom zivalskega izvora in povecini drugim predelanim izdelkom). O pozitivinih vplivih na telo nima smisla govoriti, ker bi tu imel vsak svoje mnenje kaj je zdravo in kaj ne. Kar je mene presunilo so pozitivni vplivi na mojo duhovnost, zavedanje negativnih custev, zavedanje kaj pomeni nenasilje do nobenega zivega bitja itd.
S stalisca duhovnega napredka je v marsikateri veri prepoved uzivanja dolocenih izdelkov zivalskega izvora nujna, ker uzivanje le-te omejuje duhovni napredek, ker negativna custva ubite zivali "umazejo" naso duso/avro/cake ali kakor koli to ze posameznik imenuje.
In (tudi) o takih temah bi bilo prav da se v Cerkvi zacne govoriti in postaviti bolj strozje meje ce hocemo naslednjim generacijam dobro v duhovnem, pa tudi zdravstvenem vidiku. Vse dobro
Vse dobro!