Zlata kletka utilitarizma

Razmislek o modernem suženjstvu

Na duhovnih vajah za najstnike sem izvedel zanimiv poskus. Tik preden so prvo jutro navalili na priljubljeni lešnikovo-čokoladni namaz, sem jim pod obraz pomolil izjavo o škodljivosti taistega namaza za zdravje. Drobni tisk so seveda z naglico preskočili, takoj podpisali in se lotili sladkega greha. Seveda zato niso videli zanke, ki se je poleg slame o potencialnih reakcijah skrivala v drobnem dopisu: da se namreč s podpisom odpovedujejo kosilu. Morali bi videti osuple obraze, ko so opoldne na mizi pred seboj dobili samo kruh in vodo. Čeprav nevede, so svoje kosilo prodali za sladki namaz.

Seveda so mi potem tisto podpisano pogodbo takoj izvlekli iz rok in jo pred mojimi očmi raztrgali. Vse, da bi prišli do kosila, do ljubega kruhka, v imenu katerega so malo prej nekaj, česar niso poznali, z vso vehemenco podpisovali. Poskus je uspel, čeprav bi veliko raje videl, da ne bi. Rezultat me je dokončno zgrozil. Če sem prej še mislil, da smo tudi v kriznih časih vendarle sposobni kritičnega razmišljanja, sem uvidel, da se nazadnje vse ustavi pri fiziki, pri konkretnosti človekovega trebuha.

Menda so na tak način Egipčani prepričali Izraelce, da so ostali v domovini suženjstva. Ko so jim dajali opravila, ki jih nihče ni maral, ko so jih obravnavali kot živali, ko so jim nazadnje klali otroke, niso zbežali iz te grozljivosti, niti se jim niso uprli, niso povzdignili svojega glasu. Ne, za kumarice in čebulo so prodali svojo prihodnost, varnosti in gotovosti so prostovoljno prepustili svoje dragocenosti, svoje vrednote so prodali za pest orehov. Tako so ostali tam, kjer so bili, sužnji pod svobodnim soncem, pili so kri svojih otrok in si basali čevapčiče v goltanec. Suženj si namreč takrat, ko se namesto za tisto, kar je prav, odločiš za tisto, kar ti bolj koristi. Pa četudi so razlogi za to še tako tehtni. In tega je danes tule pod Alpami morda še več kot tiste dni v Egiptu. Saj nekako razumem. Svet nas je navadil živeti v vati, v udobni varnosti. In vate se človek hitro razvadi. Poleg vsega vata veliko stane. Vedno več.

Ne pravim, da med nami ni več nič svetega, ne, nismo zlobneži, nismo svetoskrunci, nasprotno, prepričan sem, da je v nas nekaj velikega, lepega, zlatega in svetlega. Dejal pa bi, da so naše vrednote kot ptice zaklenjene v zlate kletke utilitarizma. Ničesar, kar ni v našo korist, ne bomo počeli, za nič, kar bi nam lahko škodilo, se ne bomo borili. Vendar prav ta strašljiva pasivnost naše načrte, dejanja in življenje spravlja v tiho nezadovoljstvo, skrito nekje zadaj, globoko v nas, v tišini pred večernim počitkom, ko ugasnejo ekrani in luči, tako prikladni, da zamotijo vtis o človekovi bedi. Človek, ki nima ničesar, za kar bi se boril, tudi nima pravega smisla. Zato je razmislek o tem, za kaj se bomo v svojem življenju borili, za kaj bomo zastavili svoje ime in svoje življenje, če bo treba, nujen za obstoj človeka. In ta razmislek ne bo nič kaj kompliciran, toliko bolj težak pač. Vendar bo dovolj že to, da bi bili ob težavah in vprašanjih, ki nam jih na pladnju vsakdanjika nosijo tako mediji kot naši otroci, sposobni druge besede. Prve, pri kateri se zmotimo, in druge, v kateri priznamo svojo napako.

(članek je bil objavljen v julijski prilogi Bodi človek tednika Novi glas)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1) Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar. Razpadanje Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije) V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?« Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Preberite več

Velikonočni ogenj

Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje, nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov. Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čimprej

Preberite več

Besede za srce

Preišči ta spletni dnevnik