Smrtonosna izolacija

Če smo se zadnjikrat z Jezusom ukvarjali z všečnostjo, pa stopimo danes z njim v še eno rak rano sodobnega sveta, v nesposobnost komunikacije, ki jo nakazuje gluhonemi človek.

To je huda bolezen, gluhonemost, kajti gluhonemi ne sliši in ne govori, torej ne zna in ne zmore komunicirati. Zato ne zmore človeških stikov in ostaja vedno bolj sam, ljudje namreč kmalu obupamo nad komunikacijo s takimi, kar spomnite se, kako težko je nekomu, ki ne sliši dobro, kaj dopovedati. Zato taki kot ljudje počasi propadajo, zaradi nelagodja se jim ob neuspešnih poskusih kmalu pričnemo izogibati. In ravno zato je ta bolezen tako težka in huda, ker nas ubija v tem, kar je najbolj človeškega v nas, v potrebi po drugem, namreč. Ljudje pač potrebujemo človeških stikov bolj kot česarkoli drugega.

Socialna gluhonemost

A se ta bolezen kljub temu širi tako hitro, da se tega niti ne zavedamo več. Ne obstaja samo fizična, ne, tudi hujša, socialna gluhonemost, gluhonemost po lastni izbiri bi ji lahko rekli, in vse več je je. Izolacija v čudežni svet telefona ali postavljanje kakršnihkoli drugih zidov med sebe in svoje bližnje nam hipno sicer ugaja, ker v njem slišimo samó sebe, ker tam lahko upoštevamo samo sebe in svoje želje. Toda slišati samó sebe in nikogar drugega več kmalu pomeni samo še slišati nič in nikogar. Biti sam.

In to, da se danes res težko pogovarjamo, je samo dejstvo, ki govori, da smo res gluhi, da slišimo bolj kot ne samo sebe, drugim pa nočemo prisluhniti, jim ne dati besede, to pa nas dela tudi neme, sčasoma nas tudi drugi ne slišijo več in bežijo od nas– žal tudi sami v svoj lastni svet udobja in strinjanja. Zato tako strašne osamljenosti, zato tako globoke depresije. Ker nič ne more človeka nahraniti tako, kot ga nahrani človeški stik, pa četudi stik nekoga, ki naj bi bil naš nasprotnik.

Dotik

Zato so hvalabogu tu še vedno tudi ljudje, ki kot muhe tečno napadajo mojo samoto, sprašujejo, vznemirjajo, se me dotikajo in me ne pustijo spati. Od njih se sliši: »Efatá, odpri se!« (Mr 7,34) Kajti Kristus se gluhonemega človeka dotika, ker je ta bolezen ozdravljiva samo z dotikom. Samo z odnosom, v katerem se drug drugega dotaknemo, v katerem drugega čutimo in se mu damo tudi sami začutiti v vsem, kar smo. Kajti čutiti drugega je stvar, ki je pomembnejša od vsega. Zato ni tako hudo, če se kregamo. Dosti huje je, če utihnemo, če se od drug drugega umaknemo, če se drug drugega ne dotikamo več. Takrat namreč propadamo, ko ni več odnosa.

Zato se je treba danes skupaj z učenjem matematike in angleščine, slikanja in atletike v šolah in doma odločiti za učenje komunikacije, dobrega pogovarjanja. Za učenje dotikanja drug drugega. Za učenje skupnega življenja z drugimi. Za učenje lepe in dobre besede, predvsem pa za učenje poslušanja. Sicer bo v tem svetu, ki nas uči samote, pretežko preživeti.

(misel ob 23. navadni nedelji, leto B)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Preberite več

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira. Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije) V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?« Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Preberite več

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj . Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje . Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j

Preberite več

Besede za srce

Preišči ta spletni dnevnik