Preskoči na glavno vsebino

Večna skušnjava udobja


Jezusovo vprašanje »Kdo sem?« je za njegove učence precejšnjega pomena. Ker so bili že nekaj časa skupaj, gre torej za vprašanje, kaj po vsem, kar so že doživeli, kar so izkusili v njegovi družbi, od njega pričakujejo, predvsem pa kdo si želijo ob njem postati. Zato Petrov »Ti si Kristus,« (Mr 8,29) ni uspešno uganjena zagonetka, temveč čisto prava odločitev. Za Kristusom želimo hoditi, kot Kristus želimo živeti, Njegovi želimo biti. 

Kdo je učenec? 

Zato je lažje razumeti, zakaj Peter tako paničari, ko prične Jezus z razlago, kdo je v resnici Mesija – in kdo potemtakem njegov učenec, saj mora vendar tisti, ki mu sledi, opraviti enako pot kot njegov Učenik. Ustraši se ne toliko za svojega učitelja, kot zase. Saj biti njegov učenec tako očitno ne pomeni samo ugleda, ki so si ga pridobili s številnimi popularnimi čudeži, ne pomeni toliko neke moči, veljave, ne, »začel jih je učiti, da bo Sin človekov moral veliko pretrpeti, da ga bodo starešine, véliki duhovniki in pismouki zavrgli in umorili in da bo po treh dneh vstal.« (Mr 8,31) 

Biti njegov učenec je nekaj, kar sproža nasprotovanja, zato je treba kot učenec veliko pretrpeti, veliko zapraviti, veliko tvegati, ne, ker bi bilo to nekaj za človeka pretežkega, temveč ker to vzbuja negativno reakcijo sveta. 

Dodatna težava je, da smo v tem času tako vajeni udobja, da nam je z vsem postreženo in ustreženo, vajeni smo hitrih rezultatov svojega dela, tako da ovire, spotikljaje, nasprotovanja in podobno začenjamo razumeti kot namig, da je treba odnehati – ali se vsaj temu nekako prilagoditi. Peter ne bi več hodil z Jezusom, ko postane hudo, ko postane jasno, da njegova pot ni več pot, ki bi jo podpirali starešine, véliki duhovniki in pismouki tega sveta. Toda ali ni tako bolj ali manj na vsaki poti, ki res kam pelje? Slejkoprej pride trenutek, ko vrednota postane tudi odpoved, tudi trpljenje, slejkoprej se zgodi, da zaradi nje za nekoga, ki smo mu bili prej všeč, tudi umremo, in da se isto zgodi tudi pri svojih željah in ciljih, da se moramo od njih posloviti. Kaj potem, bomo zaradi udobja vedno ostali na mestu? Se bomo zaradi njega odpovedali tistemu, kar nam je zares pomembno in dragoceno? 

Kaj je življenje 

Saj, človek si misli, da bo preživel, če se vedno prilagodi, če za vsako ceno poskuša rešiti svoje udobje. Toda »kdor hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgúbil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene in zaradi evangelija, ga bo rešil.« (Mr 8,35) Ker je res tako, kdor nima česa, zaradi česar bi bil pripravljen umreti, tudi nima ničesar, za kar bi bilo vredno živeti. Vse dobre, lepe in vredne stvari tega življenje so sad napora in odločitve, ki je vedno majhna smrt. A kjer ni smrti, tudi ni vstajenja, kjer je povprečnost, ni življenja. Življenje se namreč začne z odločitvijo, ta pa je hočeš nočeš zagotovo smrt udobja.

(misel ob 24. navadni nedelji, leto B)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j