Preskoči na glavno vsebino

Obsedeni z dobrim počutjem


Prošnja Zebedejevih sinov sledi še eni, že tretji Jezusovi napovedi o njegovem trpljenju. Ta je še bolj nazorna kot pretekli dve, takole pravi Jezus na poti, ko hodi pred njimi: »V Jeruzalem gremo in Sin človekov bo izročen vélikim duhovnikom in pismoukom. In zasmehovali ga bodo, pljuvali vanj, ga bičali in umorili; in po treh dneh bo vstal.« (Mr 10,33-34) Na tej poti bo torej tudi trpljenje in poniževanje in smrt. 

Wellness družba 

Odziv njegovih dveh učencev, ki v tej učni uri življenja prosita za »slavo«, je dobra Markova ironija, kako zelo smo ljudje obsedeni z dobrim počutjem, posebno danes, zdi se, da živimo v nekakšni wellness družbi. Dobro se počutiti – z drugimi besedami »biti srečen«, »imeti se fajn« – je trenutno pravzaprav edina zapoved, ki ji sledimo. Zato doživljamo pravo življenjsko katastrofo, če staknemo kako bolezen, izgubimo službo ali doživimo smrt ljubljene osebe, kakor da smo izvzeti iz življenja, če nam je v njem kaj odvzeto, če nimamo vsega, kar nam po splošnem mišljenju »pripada«. 

Toda človek v resnici večino svojega časa ni srečen, ne, 98 odstotkov časa baje živimo v stanju odsotnosti sreče, približno odstotek časa pa v res težkem obdobju, pravi Vesna V. Godina. In ko v družbi, v kateri moraš biti srečen, slejkoprej spoznaš, da ne gre vse po načrtih, da je življenje velikokrat težko in kruto, se ti zdi, da je s tabo nekaj narobe, če nisi srečen in nasmejan. In je zato treba poiskati kako drogo, oči si zakrivamo, koliko mladih preživi vikende v popolni pijanosti in zadetosti, tisti bolj trendovski pa se zamotijo s steroidi in fitnesom, drugi z delom. Nič drugače ni z odraslimi. Če ne razumemo, da je stanje umankanja sreče normalen del življenja, da ne moremo biti vedno zadovoljni, si bomo takrat, ko se nam bo podrl svet, naredili vzporednega, virtualnega. To je »slava«, ki jo iščeta Zebedejeva dva. 

Streči, ne biti postrežen 

Toda »nismo se rodili zato, da bi se dobro počutili, ampak da bi ljubili.« (F. Rosini) Da bi stregli, ne da bi bili postreženi (Mr 10,45), to je Jezusov nauk. In vedeti to je posebnega pomena, da torej življenje ni nagrada ali pravica, da smo postreženi kot velikaši, temveč naloga, poslanstvo, ki ga moramo izpolniti, to pa ni nekaj, kar si zaželimo, temveč tisto, kar nam je bilo podarjeno, da nas spravi v pravo smer. 

Zato je prvi pogoj dobrega – ne nujno srečnega – življenja sprejeti življenje, kakršno je, kot poslanstvo, torej, tako ga je treba razumeti. Biti njegov služabnik, ne gospodar. Potem bodo tudi težki trenutki dobili svoj smisel. Ne, zaradi tega še ne bomo srečni, bomo pa razumeli, kako nekaj velikega je samo živeti svoje življenje in narediti, kar je treba. 

Ni »fajn«, je pa tako mogoče imeti življenje rad. In verjetno je to tisto, kar je potrebno, da je živeti lepo. Tudi če je težko.

(misel ob 29. navadni nedelji, leto B)

Komentarji

  1. Hvala. Upam da bom večkrat prebral to razmišljanje, da naravna moj pogled na to kaj je pravo življenje. In da je tako kot je čudovito. Le sprejmi, prepusti se in vsak dan naredi kar ti je treba.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nadvse bela

Pot na goro je vsako leto zelo primerna postna prispodoba. Gre seveda najprej za napor, da, za trud, za odločitev, ki jo človek naredi, ko začne s postom. Dobri sklepi in trdna volja so za pot nekaj zelo pomembnega, vendar ne dovolj. »Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.« (N. Zaplotnik)  Prepustitev  Skrivnost dobre poti, ki te napolni, ki te resnično spremeni, je, da se ji prepustiš , da te bolj kot do sebi postavljenega cilja pripelje tja, kamor si moral priti. Gre za podobno stvar, kot se mi je zgodila na Caminu, kamor sem odšel z mnogimi vprašanji, ki sem jih hotel rešiti, nazaj pa prišel z odgovori na povsem druga, pomembnejša vprašanja. Ker najboljša vprašanja postavlja pot sama, ker je najhujši napor sprejeti pot, kakršna koli že je, ker je najtežje osvojeni vrh tisti, na katerega nisi smel stopiti in se moral tik pod njim obrniti. Ker je največja zmaga pravzaprav lastni poraz.  Na Jezusu se danes učimo spremembe, ki

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Vrata, vratca, vrtec, roža

Nič ne vem, kaj bo s tem septembrom, kaj bo z doslej tako uveljavljenim letnim redom, šola, verouk, skupine, kakor daljno obzorje je vse pred menoj, za hribom pa … tam so morda oblaki, morda nevihta, vihar, potres, ki cepi skale, morda kakor tih šepet lahno šumljanje … Res, saj je tako v vsakem času, vedno je bilo tako, dokler se nismo upijanili z mislijo, da vse obvladamo in razumemo, da nam nihče nič ne more, da imamo Boga samo še za kmete in za nedeljski krožek. Zdaj pa … kot da se vse začenja na novo, na nek način me zabava naš bes iz nemoči, ko ne vemo, ali bodo paradižniki na vrtu sploh preživeli prihajajoče neurje … in se spet učimo biti brez moči, učimo se spet biti ljudje, bi rekel, in se odrekati vlogi boga, ki smo se je – treba je biti pošten – v našem svetu preslabo lotili.  Čeprav trideset let pozneje, je spet, kot da sem prvič pred vrati osnovne šole, mali Marko, povsem nemočen in nebogljen pred življenjem, s čudno mešanico strahu, pričakovanja in sladkega vznemirjenja.

Spomladansko pospravljanje

Marsikdaj se spovedi izogibamo tako, da rečemo, da vedno povemo iste grehe in da je zato k spovedi nepotrebno iti. Toda to bi bilo najslabše, kar bi storili, ker je jasno, da se, čeprav pospravljanja nihče ne mara, tega vendarle lotimo, da se ne bi v svojih bivališčih utopili v smeteh, prahu in ostali odvečnosti. Vedno je to treba narediti, ker človek ne začne delati slabega, dokler se tega slabega pri samem sebi, v svojem templju, tako ne navadi, da mu postane normalno . Takrat se začne težava.  In Judom je postalo nekaj normalnega, da so bili v templju, na najsvetejšem kraju njihove dežele, prodajalci volov, ovc in golobov ter menjalci denarja , seveda zaradi praktičnosti, pa vendar, tam so bile vsakodnevno stvari, ki tja, na kraj molitve , daritve, zaveze, ne spadajo, in jim je bilo to nekaj običajnega – sicer ne bi tako začudeno vprašali Jezusa, ki se mu je to zdelo nadvse ostudno: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« (Jn 2,18)  »On pa je govóril o templju svojega te