Omejitve in prioritete

Čeprav se zdi, da je Bartimaj poklical Jezusa, ni tako, ravno narobe je. Nekoč, že zdavnaj, je Bog vsadil vanj potrebo po Jezusu, že zdavnaj ga je klical k njemu. Morda tudi zato njegova slepota, škandalozno bo tole slišati, da je prav zaradi nje je Bartimaj veliko lažje začutil, koga potrebuje in kdo je v njegovem življenju res pomemben. »Ko je slišal, da je to Jezus Nazaréčan, je začel vpiti in govoriti: "Jezus, Davidov sin, usmili se me!"« In »mnogi so ga grajali, naj umolkne, on pa je še glasneje vpil,« (Mr 10,47-48) je pač razumel, kaj je v njegovem življenju res pomembno – priti do Jezusa – in kaj manj – povzročiti javno zgražanje ali posmeh. To je bil sad njegove slepote.

Vrednost šibkosti

In vsakdo ima v svojem življenju svojo slepoto, omejitve, lahko jim rečemo tudi šibkosti, nekateri hujše, kot so težke bolezni, drugi spet lažje, kot biti manjše rasti ali ne prenesti višine, a vendar vsak svojo. In to precej pogosto dojemamo kot nekaj zelo tragičnega, nepoštenega in krivičnega, živimo pač v času, ko nam ves svet govori, da vsak lahko naredi in doseže, kar si želi – če se le dovolj potrudi. Pa žal ni tako, naše omejitve so kruto dejstvo, vsak živi znotraj svojih meja, ki jih ne more prestopiti. Na to žal opozarjajo tako mnogi ljudje, ki so skušali iti čez svoje meje – in so to krvavo plačali, če ne z življenjem, pa z izgorelostjo.

Toda prav omejitve so nekakšni usmerjevalci do poti, ki jo v življenju moramo prehoditi, kažipoti do cilja, h kateremu smo poklicani. Preko njih nas nekdo kliče od stvari, ki jih ne zmoremo in nam jih zato tudi ni treba narediti, k stvarem, ki jih moramo narediti, ker smo zaradi njih na svetu. Pa četudi naše želje in pričakovanja sveta okoli nas pravijo drugače. Toda ravno zato omejitve, pomagajo nam mimo vseh notranjih in zunanjih pritiskov prepoznati svoje dolžnosti. Svoje poslanstvo.

Postavimo prioritete

Kajti kdor pozna svoje okvire in meje, potem lahko veliko lažje spozna tudi svoje prioritete. Pozor, prepozna, ne pa določi, saj si svojih prioritet, kaj je res pomembno za naše življenje, vendar nismo izbrali sami, ne, Bog nam jih je postavil, ko nas je poklical v življenje in nam dal take in take sposobnosti in take in take šibkosti in omejitve. Napravil nas je natančno take, kakršni smo, da bi lahko naredili natančno tisto, za kar nas je hotel imeti tu, v tem kraju in v tem času.

»Jezus ga je vprašal: "Kaj hočeš, da ti storim?" Slepi mu je dejal: "Rabuní, da bi spregledal!"« (Mr 10,51) Spregledati, to je bila njegova prioriteta, ki jo je prepoznal v slepoti, ne nabirati darov, spregledati, kar je za Bartimaja nazadnje pomenilo iti »po poti za njim.« (Mr 10,52)

Odgovoriti, kje moram biti, da v svoji situaciji res hodim za Jezusom, in kje ne smem ali mi ni treba, to pa je naloga za nas.

(misel ob 30. navadni nedelji, leto B)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1) Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar. Razpadanje Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije) V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?« Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Preberite več

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira. Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

Preberite več

Besede za srce

Preišči ta spletni dnevnik