Preskoči na glavno vsebino

Nekaj ti manjka


Tokrat evangelij pred nas privede človeka, vrednega vsega občudovanja in spoštovanja, nekakšnega krščanskega Jana Plestenjaka, ki mu njegovo brezmadežno pojavo verjetno zavidajo kar vsi, ki so zbrani okoli njega. Kajti ko je po naštevanju vseh zapovedi mirno rekel: »Učitelj, vse to sem izpolnjeval že od svoje mladosti,« (Mr 10,20) se je med tam prisotno množico gotovo izvilo nešteto tihih vzdihov občudovanja in nevoščljivosti. Katera mama si ne bi želela imeti takega sina, kateri učitelj takšnega učenca … 

Pa je vendar Jezus tudi temu na videz popolnemu človeku ubil utvaro in mu povedal nekaj škandaloznega: »Eno ti manjka: pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim, in imel boš zaklad v nebesih; nato pridi in hôdi za menoj!« (Mr 10,21) 

Problem popolnosti 

Hoče torej Jezus reči, da tudi popolnemu človeku nekaj manjka? Da lahko delamo karkoli, da lahko priplezamo na svoj osebni ali družbeni Olimp, da lahko brez napake izpolnjujemo vsa pravila in naredbe in zapovedi, pa nam bo vseeno še vedno nekaj manjkalo? Da je torej biti popoln nekaj človeku resnično nedosegljivega, namreč »rešiti se«? Jezus je neizprosen: »Pri ljudeh je to nemogoče, ne pa pri Bogu, kajti pri Bogu je vse mogoče.« (Mr 10,27) 

Toda obakrat ko to Jezus pove, učencem in tistemu človeku, ki je pritekel predenj, ko jih sooči z lastno nepopolnostjo, ki je za človeka očitno nekaj neizogibnega, se vanje tudi »ozre«, in ta njegova gesta obakrat pomeni tudi, da tistega, ki mu to govori, tudi »vzljubi«. Izredno pomenljivo. Ker ima Jezus človeka rad tudi kot nepopolnega, torej ne da bi si to moral s čim zaslužiti. 

Bodimo pošteni, da si popolnosti ne želimo zaradi uresničitve svojih ciljev in izpolnitve lastnega smisla, tudi zaradi sreče in zadovoljstva ne, nikakor, želja po popolnosti je v nas samo zato, da bi z njo dosegli tisto, česar si v življenju želimo najbolj od vsega: da bi nas kdo občudoval, da bi nekomu nekaj pomenili, da bi bili nekomu nekaj dragocenega. Zato je v nas tako goreča in večna želja »biti nekaj več« od tega, kar sem sedaj, ki pa je, to si moramo priznati, vir našega tolikšnega nezadovoljstva, saj ob tem vedno znova trčimo v svojo nesposobnost. 

Človek ti manjka 

Zato to Jezusovo pojasnilo. Želja po popolnosti je v bistvu želja po drugem, zato »popolnemu« človeku nekaj manjka, manjka mu človek, manjka mu nekdo drug, ne pa lasten uspeh, ne pa zmaga nad svojimi omejenostmi. Zato namreč človekove nepopolnosti in nesposobnosti. Da bi razumeli, da vedno nekoga potrebujemo, da moramo za to nameniti vse svoje moči, prodati, kar imamo, in dati ubogim. Ne, da bi s tem nekoga kupili, ampak da bi s tem začeli nekoga potrebovati. Ker je ravno to vstop v Božje kraljestvo, odrešenje: biti ljubljen, ko nimaš nobene zasluge za to. In to je dar, ki ga lahko prejmemo samo kot nepopolni.

(misel ob 28. navadni nedelji, leto B)

Oznake:

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj
2 komentarja
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

Velikonočni ogenj

Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje, nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov.  Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čimprej
Objavite komentar
Preberite več