Preskoči na glavno vsebino

Srčev Kralj


Resnica je neugnana gospa, se vam ne zdi? Kakor ptica, ki ji lahko le sledimo in je nikdar ne moremo ujeti. Táko je naše življenje, oprezati za njo, pazljivo poslušati, da bi jo bogve kje odkrili, tudi gledati nam jo je morda dano za trenutek, jo zaslutiti, ji nato slediti, ujeti pa je ne bomo mogli. Vedno bomo ostali nekje za njo. Zato je naše življenje vedno pot, nastajanje. 

In Jezus je morda zato kot ptica, kot resnica se izmika, ne da se ga ujeti. »Moje kraljestvo ni od tega sveta,« (Jn 18,36) pravi, vedno, kadar ga hočemo imeti v oblasti, kadar si ga hočemo prikrojiti po svoje, kakor Pilat, pred katerim stoji na zagovoru. Jezus pa je izmuzljiv: »Ti praviš, da sem kralj.« (Jn 18,37) On pa je nekdo drug. 

Kralj svobode 

Zvest samemu sebi in temu, kar mu žari v prsih! Oh, Jezus, kako lažje bi prišel skozi življenje, kako lažje bi ljudem zavladal, če ne bi bil tako zelo zahteven in kompliciran. Ne težak v pravilih, temveč v svobodi, ki si jo pustil človeku, da te išče, da v množici razpoznava tvoj obraz, tako da posluša tvoj edini »zakonik«, ki si ga pustil za sabo, vest, notranji glas, notranji imperativ, ki se – kakor ti – ne uklanja nobeni ideji in nobenemu sistemu, samo resnici. Kakšna nemogoča naloga! 

Mnogi zato prisežejo drugim bogovom, lažjim »kraljem«, enostavnejšim, bi rekel, takim, kot je bil Pilat, sistemu, ideji, splošnemu mišljenju, ki ukazuje, jasno in nedvoumno, nič kaj pesniško, kakršen je Jezus z evangelijem, nič kaj filozofsko, da bi kot Jezus storil ljudem razmišljati. Kraljem, kjer se samo reče in se uboga, pri katerih je človek njihov služabnik, suženj, vojak, kraljem, pri katerih se v življenju mirno spi in varno pride na drugo stran brvi, če se ne upira, če se ne razmišlja, če se samo uboga in bojuje za tega kralja. »Ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki bojevali, da ne bi bil izročen Judom, toda moje kraljestvo ni od tod.« (Jn 18,36) 

Kralj vesti 

Njegovo kraljestvo je drugačno. »Jaz sem zato rojen in sem prišel na svet zato, da pričujem za resnico. Kdor je iz resnice, posluša moj glas.« (Jn 18,37) Njegovo kraljestvo ima svoje ozemlje znotraj človeškega srca, tam se mora človek bojevati z lažmi, ki jih človeku ponuja udobje, z lažjimi potmi, egoizmom, strahom, dvomi, z lastno svobodo. In se potem pride do resnice, v tem notranjem boju za Kralja. 

»Svoboda torej ni v absolutni človečnosti, marveč v etični pokorščini notranjemu imperativu. Svoboda je v borbi za nadvladanje zlega, v premagovanju praznote in indiference, v uničenju Niča. /…/ Svoboda je v podreditvi višjemu, plemenitejšemu, v urejenosti, v žrtvovanju: skratka v ljubezni, s katero živi napeto, svetlo, oživljajoče.« (E. Kocbek) 

Ostati zvest sebi in svoji vesti, to pomeni služiti Kralju Jezusu. Biti svoboden

(misel ob nedelji Kristusa Kralja, leto B)

Oznake:

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj
2 komentarja
Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j
Objavite komentar
Preberite več