Praznina, prostor vstajenja


Saducejska pripoved o sedmih ženinih in ženi, ki je bila žena vsem tem sedmim bratom, je resda čudna in izgleda samo kot kak nesmiselni pravni primer. Pa ne gre samo za to. Gotovo ste že slišali za starodavno modrost, ki pravi, da mora človek v življenju napisati knjigo, imeti otroka in posaditi drevo. Torej pustiti nekaj za seboj, ker je vedno veljalo, da ljudje živimo naprej po potomcih, ki smo jim kot štafeto predali svoje življenje. Teh osem ljudi pa za seboj ni pustilo ničesar. Kratkomalo so umrli in za njimi je zazevala praznina. Praznina, nič.

Zato je tako težko verjeti v posmrtno življenje. Ko mi je umrl oče, sem tudi sam izkusil strahotno stisko, ki jo doživlja človek pred grobom. Naenkrat v življenju nastane velika praznina. Smrt v človeku izkoplje tako globoko luknjo, da je nič, prav nič na tem svetu ne more napolniti. In ta nič boli najbolj od vsega. Ker s tem človek, kakršenkoli že je, tudi sam umira. Ko umirajo ljudje okoli njega, ga je vedno manj. V njegovem življenju je vedno več praznine in niča. In zato strahu, žalosti in groze ali pa nesmisla.

Toda sam sem mnenja, da za te težke stvari, ki se v nas pojavijo v stiku s praznino, ni toliko kriva smrt, kolikor naš odgovor nanjo. V navadi nam je namreč, da poskušamo praznine svojega življenja vedno in čimprej s čim napolniti, s kakšnim delom, zabavo, z drugo osebo ali s čim podobnim temu, kar smo izgubili. Da bi preprosto na svojo praznino pozabili. Toda ravno to je napačno. Praznine, ki jih v življenju povzroča smrt, so namreč v našem življenju edini prostori, ki nam povedo, da je naše upanje močnejše in pomembnejše od vseh naših moči in sposobnosti. In za upanje se človek odloči šele tedaj, ko nima več česa prijeti. Ko zazeva praznina.

Zato praznine potrebujemo. Seveda nam ne bodo dale odgovorov, nas bodo pa gnale k upanju. Zato mislim, da jih je potrebno v svojem življenju dopustiti in morda celo za vedno ohraniti. Ker so prav naše praznine, ko v njih iščemo, kričimo in zahtevamo odgovorov, prostor našega iskanja Boga in zato prostor našega vstajenja. Kajti Bog »ni Bog mrtvih, ampak živih, kajti njemu vsi živijo.« (Lk 20,38)


Komentarji