Pusti peti slavca

»Pusti peti moj'ga slavca, kakor sem mu grlo ustvaril.« (F. Prešeren)


Zadnje dni mi je v največji napor, da poskušam stvari pustiti take, kot so. Kajti uvidel sem, da se je v meni nabralo veliko jeze, slabe volje in slabega počutja, ko sem poskušal urediti, da bi se stvari odvijale »po moje«. Gnal sem se za to, da bi bile stvari urejene in da bi ljudje delovali, kot se mi zdi prav, da bi. In niso. Nikoli niso. Ker so oni oni – in ne jaz. Ta »neuspeh« je v meni ustvarjal globoko nezadovoljstvo, ki se je seveda razširilo tudi na druge. Kajti v ljudeh, ki niso ravnali, kot sem si želel, preprosto nisem mogel videti več dobrega. Samo še grdo in slabo.

In enako je bilo s samim seboj. Tudi nad sabo nisem bil zadovoljen, ker preprosto nisem zadovoljen, dokler ni vse narejeno popolno. In potem sem vsaj slabe volje, če ne celo bolan, ker preprosto ne zmorem več.

Človek je kdaj samemu sebi najhujši tiran.

»Vi pa ste poklicani k svobodi, bratje. Le da vam svoboda ne bo pretveza za življenje po mesu, temveč služíte drug drugemu po ljubezni.« (Gal 5,13)

Jezusov klic, ki pretrga to temo življenja, je: »Hodi za menoj.« Aktivno, vendar v bistvu pasivno početje. Hoditi sicer pomeni hoditi, a pomeni slediti in ne kazati poti. Pomeni sprejemati pot in ljudi in življenje take, kakršni so, in jih ne poskušati spreminjati. Dojemati meje drugih ljudi kot smerokaz in svoje meje kot navdih. Pustiti življenju, da nas oblikuje. Ljubiti ga, kakršno je. In zaupati, da je za vsem tem, kar se dogaja, roka nekoga, ki nas ima rad.

Vem, da me čaka prava muka. Izpustiti iz rok svoje mreže, vse, na kar sem se zanašal, in pustiti, da me Gospod odvede, kamor moram priti, je zame isto kot alpinistu obležati na postelji ali pevcu vzeti glas. In vendar se to dogaja. Rekel bi, da ne brez razloga. A bom vendarle še naprej jamral. In odkrival, da sem miren le tedaj, ko se prepustim.

Komentarji