Izreči ta stavek: »Glejte, Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta. Ta je tisti!« je bilo Janezovo poslanstvo v tem svetu. »Samo to?« boste rekli. Da, samo to. A da je Janez prišel do tega stavka, je moral napraviti dolgo pot. Kajti to, da je Janez videl in spoznal Božjega Sina, je pomenilo, da je vedel, kdo in kje je Bog v njegovem življenju.
Do tega spoznanja se moram v svojem življenju dokopati tudi sam. Saj je izreči ta stavek tudi moje poslanstvo. Kot duhovnik in kot starš, kot kristjan imam to nalogo. Izreči ga tako, da ga bodo slišali, da si ga bodo zapomnili. To pa je mogoče samo, če je iskren, če z njim mislim resno.
»Ta je tisti!« Kako se prebiti do tega stavka? Najprej tako, da ugotovim, kdo je zame Bog. Kaj mi pomeni, zakaj je v mojem življenju nepogrešljiv, zakaj še vedno vsako nedeljo prihajam v cerkev (ali če ne, zakaj ne), zakaj vsak dan molim, zakaj je v mojih odločitvah in mojem ravnanju, zakaj sem sposoben imeti koga rad, zakaj lahko odpuščam, zakaj v vsem mojem življenju še vztrajam? Potem pa tudi tako, da v svojem življenju postavim pravo lestvico. Da vem, kaj ima prednost, ko se moram za kaj odločiti. Počitnice, zaslužek, preskrbljenost, dober ugled, zunanji izgled, rekreacija, obveznosti, Bog: v mojem sozakoncu, v otrocih, podarjenem času, v dobrodelnosti, požrtvovalnosti, moji duhovni rasti ... Kakšen vrstni red ima to v mojem življenju?
Ko bo to jasno, bo jasno vse, kar nam mora biti jasno v mojem življenju: kaj je cilj in kaj pot in kaj postransko. Takrat bomo lahko iskreno rekli: »Ta je tisti!« Takrat bodo te besede tehtne.
Takrat jih bodo slišali in resno vzeli tudi v našem okolju, naši prijatelji, sodelavci in ostali, ki stopijo v naše življenje. Posebno pa naša družina. Svojega življenjskega poklica ne bomo izpolnili, če ne bomo s svojim življenjem povedali to, do česar smo se dokopali. Da tem ljudem, posebno pa svojim otrokom pokažemo, katero je tisto Božje Jagnje, ki odjemlje grehe sveta, je treba veliko notranjega prepričanja, morda celo svete trme – da vztrajamo na svojih vrednotah, ki jih ne sme premagati nič drugega. Naši otroci morajo vedeti, da Jagnje, ki odjemlje greh sveta, Jagnje, ki me rešuje pred razpadom moje človeškosti, ni računalnik, niso potovanja, ni materialna brezskrbnost, ampak Bog, ki prebiva v naši družini, ko se v njej odločimo za ljubezen, Bog, ki nas takrat, ko je hudo, rešuje z isto ljubeznijo, za katero smo se odločili.
To mora biti jasno najprej nam, potem bo jasno tudi našim otrokom. Ali pa bodo morali zbegani iskati rešitelja in v tem iskanju zapraviti celo svoje življenje in morda tudi svoje družine, če jih bodo sploh našli.
Razumete, zakaj je torej reči stavek o Božjem Jagnjetu tako velika in pomembna naloga, zakaj je to naše poslanstvo? Ker ta stavek usmerja ne samo naše, ampak človeško prihodnost.
***
Do tega spoznanja se moram v svojem življenju dokopati tudi sam. Saj je izreči ta stavek tudi moje poslanstvo. Kot duhovnik in kot starš, kot kristjan imam to nalogo. Izreči ga tako, da ga bodo slišali, da si ga bodo zapomnili. To pa je mogoče samo, če je iskren, če z njim mislim resno.
»Ta je tisti!« Kako se prebiti do tega stavka? Najprej tako, da ugotovim, kdo je zame Bog. Kaj mi pomeni, zakaj je v mojem življenju nepogrešljiv, zakaj še vedno vsako nedeljo prihajam v cerkev (ali če ne, zakaj ne), zakaj vsak dan molim, zakaj je v mojih odločitvah in mojem ravnanju, zakaj sem sposoben imeti koga rad, zakaj lahko odpuščam, zakaj v vsem mojem življenju še vztrajam? Potem pa tudi tako, da v svojem življenju postavim pravo lestvico. Da vem, kaj ima prednost, ko se moram za kaj odločiti. Počitnice, zaslužek, preskrbljenost, dober ugled, zunanji izgled, rekreacija, obveznosti, Bog: v mojem sozakoncu, v otrocih, podarjenem času, v dobrodelnosti, požrtvovalnosti, moji duhovni rasti ... Kakšen vrstni red ima to v mojem življenju?
Ko bo to jasno, bo jasno vse, kar nam mora biti jasno v mojem življenju: kaj je cilj in kaj pot in kaj postransko. Takrat bomo lahko iskreno rekli: »Ta je tisti!« Takrat bodo te besede tehtne.
Takrat jih bodo slišali in resno vzeli tudi v našem okolju, naši prijatelji, sodelavci in ostali, ki stopijo v naše življenje. Posebno pa naša družina. Svojega življenjskega poklica ne bomo izpolnili, če ne bomo s svojim življenjem povedali to, do česar smo se dokopali. Da tem ljudem, posebno pa svojim otrokom pokažemo, katero je tisto Božje Jagnje, ki odjemlje grehe sveta, je treba veliko notranjega prepričanja, morda celo svete trme – da vztrajamo na svojih vrednotah, ki jih ne sme premagati nič drugega. Naši otroci morajo vedeti, da Jagnje, ki odjemlje greh sveta, Jagnje, ki me rešuje pred razpadom moje človeškosti, ni računalnik, niso potovanja, ni materialna brezskrbnost, ampak Bog, ki prebiva v naši družini, ko se v njej odločimo za ljubezen, Bog, ki nas takrat, ko je hudo, rešuje z isto ljubeznijo, za katero smo se odločili.
To mora biti jasno najprej nam, potem bo jasno tudi našim otrokom. Ali pa bodo morali zbegani iskati rešitelja in v tem iskanju zapraviti celo svoje življenje in morda tudi svoje družine, če jih bodo sploh našli.
Razumete, zakaj je torej reči stavek o Božjem Jagnjetu tako velika in pomembna naloga, zakaj je to naše poslanstvo? Ker ta stavek usmerja ne samo naše, ampak človeško prihodnost.
***
Ojla!
OdgovoriIzbrišiDobro razmišljanje! Pred cca dvema tednoma nas je naš kaplan po večerni maši pohvalil, ker so tudi tedenske maše relativno dobro obiskovane; sicer vidi ene in iste obraze. Nehote se mu je utrnila misel, ali je ta obisk navada; ali še vemo, zakaj prihajamo; kaj je smisel svete maše. Nekaterim seveda ta misel - propimba ni bila všeč, mani pa je res dala mislit!
Hvala vsem vam, ki nam pomagate, nas opominjate, da se moramo tudi sami marsikdaj zastaviti vparašnje in si nanj tudi odgovorit!
TT
Res je in hvala tudi od mene.
OdgovoriIzbriši