Preskoči na glavno vsebino

Kriza

Če danes kaj veljaš, moraš govoriti o krizi. Da je kriza in da je potrebna rehabilitacija. To danes govorijo vsi. Kaj je to? Nekakšen krik »ljudstva, ki je sedelo v temi« in »smrtni senci«? Krik ljudstva, ki je ugotovilo, da so na nekaj pozabili, ko so gradili ta svet? Da so pozabili na temelje? Da so pozabili Boga?

Tudi če tega nočejo reči, govorijo o tem. Vsak njihov korak, vsaka njihova beseda želi povedati, da se je v nas sesulo upanje: si in veš, da bi moral narediti korak, pa nimaš pojma kam in kako. To so težke stvari za človeka. Težke, če ne veš, kaj bi s svojim življenjem, in živiš kar tako, sproti, iz roke v usta, pa naj gre za vzgojo, za odnose, za tvoje načrte. Tako se ne da preživeti. Če nimaš upanja. Če nimaš prihodnosti. Če si v krizi.

Kako preživeti to krizo? Kaj bi jo končalo?

V svojem kratkem življenju še nisem srečal tako veliko obupa in žalosti, nekaj pa vendar. Največkrat žalosti, ki se ni spuščala po solzah, marveč po mrkosti in brezvoljnosti. Kaj naj bi naredil? Nič. Dovolj je bilo že, da sem jo srečal. Da sem jo srečal in ostal tam, ne pa se ji izognil. Da sem samo bil tam, da sem bil blizu. Blizu iz ljubezni.


Bližina, to je, kar konča krizo. Bližina človeka, v kateri začutiš bližino Boga. Tako so jo začutili tisti ubogi ribiči, obsojeni na životarjenje: v njihova pomilovanja vredna življenja je vstopil Bog. Bog kot človek Jezus. Zanimal se je zanje, za njihova življenja. To je v njih prebudilo smisel. Bili so vredni, da jih nekdo gleda. Bili so vredni, da je nekdo blizu. Bili so vredni, da so postali del njegovega življenja.

In takrat so začutili, da je njihov poklic in s tem njihov smisel biti blizu. Blizu Bogu in blizu človeku. Zato so šli za Bogom, zato so ostali z njim. Ker jim je povedal, da jih potrebuje, prav njih, prav takšne, revne in majhne, s problemi in napakami. Zato so šli za njim, ker so v njem začutili pogum, varnost, veselje, upanje, predvsem pa ljubezen, ljubezen, ki si je ne zaslužiš, a jo vendarle dobiš.

To je ta »Spreobrnite se« našega življenja, ki nas bo povedel iz krize.

Če torej želiš danes kaj veljati, ne govori o krizi. Spreobrni se. Govori o luči. Ali bolje: bodi luč.

Komentarji

  1. Ribičem se je zgodila kriza, v smislu ločitve, preloma, potem pa so naredili krizo, namreč izbiro, odločitev. Na nek način je tudi Kristus napravil krizo, če vzamemo nekako sodno vse skupaj - ker je to lahko nek sodni izrek, sodba, razsodba. To v Svetem pismu pomeni kriza - sicer je še kak pomen, ampak to je najpomembnejše. Vsaj zame. Najpogosteje torej pravim ljudem, da naj kriza ne pomeni tisto, kar oni mislijo, ampak je to ena lepa priložnost za izbiro ali odločitev - ta pa vedno pomeni tudi neko ločitev od nekih starih navad in gotovosti. Toliko o tej krizi.

    Sicer pa je to lepo in življenjsko razmišljanje. Vedno pa velja najprej v takih trenutkih pravilo vztrajnosti in zvestobe, pa malo poglobitve ne škodi, da najdemo, kje v nas sveti tista drobcena in neugasljiva lučka. Včasih se je treba samo malo ustaviti in 'iti vase', torej se spreobrniti. Upanje rabimo, da se spreobrnemo oz. se spreobračamo. Upanje je seme, ki mora zrasti.

    Par nametanih stvari. Da namreč misliti. Pa hvala.

    OdgovoriIzbriši
  2. Moje ime je Lilian N. To je zelo vesel dan v mojem življenju zaradi pomoči, ki mi jo je pomagal dr. Bila sem poročena 6 let in bilo je tako grozno, ker me je mož res varal in iskal ločitev, ko pa sem na internetu naletel na e-pošto Dr.saguru, kako je pomagal toliko ljudem, da so dobili nazaj svojega bivšega in pomagajo popraviti odnos. in naj bodo ljudje srečni v svojih odnosih. Pojasnila sem mu svojo situacijo in nato poiskala njegovo pomoč, toda na moje presenečenje mi je rekel, da mi bo pomagal pri mojem primeru in zdaj praznujem, ker se je moj mož popolnoma spremenil za vedno. Vedno hoče biti ob meni in ne more storiti ničesar g brez mojega darila. Res uživam v zakonu, kako čudovito praznovanje. Še naprej bom pričeval po internetu, ker je Dr.saguru resnično pravi urok. ALI POTREBUJETE POMOČ, PO KAJ POZNITE ZDRAVNIKA SAGURU ZDAJ PO EMAILU: drsagurusolutions@gmail.com ali WhatsApp +12098373537 On je edini odgovor na vašo težavo in v vašem odnosu se počutite srečni. in njegova tudi popolna v
    1 LJUBEZEN ČOVEK
    2 ZMAGAJTE NAZAJ
    3 SADJE MAJKE
    4 PROMOCIJA ČASOPISA
    5 ZAŠČITA ČAROVOVA
    6 POSLOVNI ČASOPIS
    7 DOBRA ČLANKA
    8 LOTERIJSKI PRAVOPIS in SODNI PRIMER

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Velikonočni ogenj

Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje, nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov.  Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čimprej