Preskoči na glavno vsebino

Kriza

Če danes kaj veljaš, moraš govoriti o krizi. Da je kriza in da je potrebna rehabilitacija. To danes govorijo vsi. Kaj je to? Nekakšen krik »ljudstva, ki je sedelo v temi« in »smrtni senci«? Krik ljudstva, ki je ugotovilo, da so na nekaj pozabili, ko so gradili ta svet? Da so pozabili na temelje? Da so pozabili Boga?

Tudi če tega nočejo reči, govorijo o tem. Vsak njihov korak, vsaka njihova beseda želi povedati, da se je v nas sesulo upanje: si in veš, da bi moral narediti korak, pa nimaš pojma kam in kako. To so težke stvari za človeka. Težke, če ne veš, kaj bi s svojim življenjem, in živiš kar tako, sproti, iz roke v usta, pa naj gre za vzgojo, za odnose, za tvoje načrte. Tako se ne da preživeti. Če nimaš upanja. Če nimaš prihodnosti. Če si v krizi.

Kako preživeti to krizo? Kaj bi jo končalo?

V svojem kratkem življenju še nisem srečal tako veliko obupa in žalosti, nekaj pa vendar. Največkrat žalosti, ki se ni spuščala po solzah, marveč po mrkosti in brezvoljnosti. Kaj naj bi naredil? Nič. Dovolj je bilo že, da sem jo srečal. Da sem jo srečal in ostal tam, ne pa se ji izognil. Da sem samo bil tam, da sem bil blizu. Blizu iz ljubezni.


Bližina, to je, kar konča krizo. Bližina človeka, v kateri začutiš bližino Boga. Tako so jo začutili tisti ubogi ribiči, obsojeni na životarjenje: v njihova pomilovanja vredna življenja je vstopil Bog. Bog kot človek Jezus. Zanimal se je zanje, za njihova življenja. To je v njih prebudilo smisel. Bili so vredni, da jih nekdo gleda. Bili so vredni, da je nekdo blizu. Bili so vredni, da so postali del njegovega življenja.

In takrat so začutili, da je njihov poklic in s tem njihov smisel biti blizu. Blizu Bogu in blizu človeku. Zato so šli za Bogom, zato so ostali z njim. Ker jim je povedal, da jih potrebuje, prav njih, prav takšne, revne in majhne, s problemi in napakami. Zato so šli za njim, ker so v njem začutili pogum, varnost, veselje, upanje, predvsem pa ljubezen, ljubezen, ki si je ne zaslužiš, a jo vendarle dobiš.

To je ta »Spreobrnite se« našega življenja, ki nas bo povedel iz krize.

Če torej želiš danes kaj veljati, ne govori o krizi. Spreobrni se. Govori o luči. Ali bolje: bodi luč.

Komentarji

  1. Ribičem se je zgodila kriza, v smislu ločitve, preloma, potem pa so naredili krizo, namreč izbiro, odločitev. Na nek način je tudi Kristus napravil krizo, če vzamemo nekako sodno vse skupaj - ker je to lahko nek sodni izrek, sodba, razsodba. To v Svetem pismu pomeni kriza - sicer je še kak pomen, ampak to je najpomembnejše. Vsaj zame. Najpogosteje torej pravim ljudem, da naj kriza ne pomeni tisto, kar oni mislijo, ampak je to ena lepa priložnost za izbiro ali odločitev - ta pa vedno pomeni tudi neko ločitev od nekih starih navad in gotovosti. Toliko o tej krizi.

    Sicer pa je to lepo in življenjsko razmišljanje. Vedno pa velja najprej v takih trenutkih pravilo vztrajnosti in zvestobe, pa malo poglobitve ne škodi, da najdemo, kje v nas sveti tista drobcena in neugasljiva lučka. Včasih se je treba samo malo ustaviti in 'iti vase', torej se spreobrniti. Upanje rabimo, da se spreobrnemo oz. se spreobračamo. Upanje je seme, ki mora zrasti.

    Par nametanih stvari. Da namreč misliti. Pa hvala.

    OdgovoriIzbriši
  2. Moje ime je Lilian N. To je zelo vesel dan v mojem življenju zaradi pomoči, ki mi jo je pomagal dr. Bila sem poročena 6 let in bilo je tako grozno, ker me je mož res varal in iskal ločitev, ko pa sem na internetu naletel na e-pošto Dr.saguru, kako je pomagal toliko ljudem, da so dobili nazaj svojega bivšega in pomagajo popraviti odnos. in naj bodo ljudje srečni v svojih odnosih. Pojasnila sem mu svojo situacijo in nato poiskala njegovo pomoč, toda na moje presenečenje mi je rekel, da mi bo pomagal pri mojem primeru in zdaj praznujem, ker se je moj mož popolnoma spremenil za vedno. Vedno hoče biti ob meni in ne more storiti ničesar g brez mojega darila. Res uživam v zakonu, kako čudovito praznovanje. Še naprej bom pričeval po internetu, ker je Dr.saguru resnično pravi urok. ALI POTREBUJETE POMOČ, PO KAJ POZNITE ZDRAVNIKA SAGURU ZDAJ PO EMAILU: drsagurusolutions@gmail.com ali WhatsApp +12098373537 On je edini odgovor na vašo težavo in v vašem odnosu se počutite srečni. in njegova tudi popolna v
    1 LJUBEZEN ČOVEK
    2 ZMAGAJTE NAZAJ
    3 SADJE MAJKE
    4 PROMOCIJA ČASOPISA
    5 ZAŠČITA ČAROVOVA
    6 POSLOVNI ČASOPIS
    7 DOBRA ČLANKA
    8 LOTERIJSKI PRAVOPIS in SODNI PRIMER

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j