Tečaj plezanja na smokve - 1. del: zakaj?

Zakaj je hotel Zahej videti Jezusa?

Je bila za to kriva Jezusova popularnost po vseh tistih čudežih, ki jih je storil? Morda res. Toda če bi to držalo, potem bi Zahej ne splezal na drevo, ampak bi se skušal preriniti do Jezusa in se ga dotakniti.

On pa ga je hotel samo videti. Iskal ga je.

Zdi se, da ga je iskal že prej. Da ob cesto ni prišel samo zaradi mase ljudi, ampak ker je slutil, da mu lahko samo pogled na Jezusa da tisto, kar je že celo življenje iskal. Najprej po napačnih poteh. Iskal ga je v denarju, v bogastvu, pa ga ni našel tam.

Potem je vendarle našel pot. Spoznal je, katera je Jezusova pot, »kajti moral bi iti tam mimo« (Lk 19,4). A ni ga mogel videti na tleh. Preveč je bil potopljen v svoje slabosti. Moral se je dvigniti nad to, kar je s seboj nosila množica: moral se je dvigniti nad denar, nad tekmovalnost, nad prerivanje za čimboljši položaj. Spoznal je, da v tem ni sreče.

Imel je prav. Jezus je res šel tam mimo. In ni opazil tolikih obrazov, ki so se ponujali ob poti. Ne, opazil je nekoga majhnega, ki je stal nekje bolj daleč (gotovo ne blizu, saj so ga imeli za grešnika). In neverjetno, tega majhnega človeka (po postavi in v očeh družbe) Jezus ni samo opazil. Zdi se, kot da je bil že vnaprej namenjen k Zaheju, ne pa h komu drugemu.

Kajti Zahej je bil na Jezusa pripravljen. Ni ga več gledal kot čudodelnika, kot na popularno zvezdo, ampak kot nekoga, ki mu lahko prinese to, kar je celo življenje iskal – srečo. Čutil je, da ga potrebuje.

Zakaj je bil Zahej tisti, pri katerem se je Jezus ustavil? Ker je bil višji cestninar? Ne zaradi popularnosti. Tudi se ni ustavil pri njem zato, ker se je hotel ustaviti izrecno pri kakem zelo znanem grešniku, marveč zato, ker je ŽELEL videt Jezusa, ker je hotel za to nekaj narediti. Mnogi so ga namreč videli, ne da bi se jim bilo treba za to posebej potruditi.

Njegovo plezanje na smokvo pomeni, da si je želel odpuščanja, da se je hotel dvigniti nad to ljudi, nad to, kar je bilo človeškega v njegovem delu. Hotel se je dvigniti nad pohlep, nad gospodovalnost, nad koristoljubje … Vsa ta pripravljenost se namreč vidi v njegovem odgovoru, ko Jezusu zatrdi, da bo polovico svojega premoženja dal ubogim in povrnil četverno za vsako prevaro (prim. Lk 19,8).

Tudi nam veliko stvari v življenju zakriva pogled na Jezusa. Toda ali smo se pripravljeni odpovedati vsemu človeškemu in splezati nad to, da bi našli pravi smisel in pravo pot našega življenja?

Smokva je lahko že ta sveta maša. Pa brez obotavljanja. Da ne zamudimo Jezusa.