Vse je odvisno od tega, kaj človek nosi v srcu. Oziroma kakšne oblike je njegova vera. Je to vera, ki stavi le na človeško moč ali tista, ki v svojem življenju pusti, da deluje Bog?
Tista prva, človeška, na žalost prevladuje tudi v večini t.i. »kristjanov«. Nekako 64 %, ki pravijo, da ne verujejo v posmrtno življenje. Toda kjer pade vera v posmrtno življenje, tam pade vera v Božjo moč. In v Boga tudi, pravzaprav.
Toda v svojo moč je lahko verovati, dokler je obraz mlad in polne roke moči. Dokler gre vse kot po maslu in se zdi, da bolje sploh ne bi moglo biti. Potem, ko ostarim, potem se zavem, da je pravzaprav moja moč v primerjavi z že majhnim prehladom bore slaba. Da v bistvu ne morem narediti kaj zares odločilnega, korenitega. Da ne morem zasukati sveta. Celo svoje roke ne …
Verjetno zato takšno prepričanje. Kajti zame je grozen občutek že samo pomisliti, da morda po tem, ko nam smrt zagrne oči, ni ničesar. Samo goli nič. In da je bilo vse moje hrepenenje na tem svetu mahanje v prazno, ki ničemur ne koristi. Nekaj mora biti. Če sem pošten do sebe. Nekaj mora biti. Drugače nič na tem svetu ni smiselno. Ali pač?
Ali je kaj za vrati smrti ali ne pač ni stvar dokazov. Ker je vse skupaj pravzaprav nemogoče dokazati. Vse skupaj je le stvar vere. Vere v življenje … in v Življenje.
Zato ne morem biti miren in ravnodušen ob izpovedi makabejskih mladeničev, ki so izreden primer, kako je prava vera v posmrtnost stvar, ki vse premaga. Niti grožnje niti mučenje niti smrt jim ne vliva strahu. Le zakaj ob vseh teh grozotah, ki so jim jih storili? Zato, ker ni ničesar? Kdo bi si upal umreti za ničesar?
In nenazadnje, če resnično ne bi bilo nič po tem, kje bi bila Božja vsemogočnost? Če ne more ustvariti nečesa, kar je neuničljivo? Potemtakem to sploh ne bi bil Bog. Potem se vse posuje. Celo naše obstajanje.
Toda ne pojdimo predaleč. Pustimo, da nas Jezus zaustavi in nam pove kratko resnico, ki vse razloži: »Bog pa ni Bog mrtvih, ampak živih« (Lk 20,38). Bog je življenje in v njem ni konca. Če pa je tako, potem je strah odveč. Potem ni niti pravega minevanja niti smrt. Samo prehod na drugačen način bivanja, ki ga saduceji ne morejo razumeti.
Razume pa ga tisti, ki ve, kaj je ljubezen.
Ah, posmrtnost … To je torej vprašanje, na katerem pade ali se okrepi moje krščanstvo.
Dragi kristjan, je torej kaj za obzorjem?
bom prilepu, kar sm že pred cajtom na nekem forumu objavu...
OdgovoriIzbrišivčasih razmišljam o smrti. na trenutke mi je neprijetno, večinoma pa ugotavljam, da me smrti ni strah. pa sej gremo s smrtjo k Njemu! česa nas bi moralo bit strah? da smo premalo dobrega nardili na tem svetu?
ja, res je da nikoli nismo dovolj dobri, da bi se lahko nehali trudit, verjamem pa, da je Bog neskončno dober in sprejme vsakega, ki se odloči Zanj.
ja, lepo bo. verujem. zaupam.