Preskoči na glavno vsebino

Kaj pa potem?

Kaj bo, ko pride tisti dan, za vsakega določen? Prepričan sem, da ste že kdaj pomislili na to. Kakšni občutki so vas prevevali? Morda groza? Negotovost? Strah? Ali pomirjenost?

Vse je odvisno od tega, kaj človek nosi v srcu. Oziroma kakšne oblike je njegova vera. Je to vera, ki stavi le na človeško moč ali tista, ki v svojem življenju pusti, da deluje Bog?

Tista prva, človeška, na žalost prevladuje tudi v večini t.i. »kristjanov«. Nekako 64 %, ki pravijo, da ne verujejo v posmrtno življenje. Toda kjer pade vera v posmrtno življenje, tam pade vera v Božjo moč. In v Boga tudi, pravzaprav.

Toda v svojo moč je lahko verovati, dokler je obraz mlad in polne roke moči. Dokler gre vse kot po maslu in se zdi, da bolje sploh ne bi moglo biti. Potem, ko ostarim, potem se zavem, da je pravzaprav moja moč v primerjavi z že majhnim prehladom bore slaba. Da v bistvu ne morem narediti kaj zares odločilnega, korenitega. Da ne morem zasukati sveta. Celo svoje roke ne …

Verjetno zato takšno prepričanje. Kajti zame je grozen občutek že samo pomisliti, da morda po tem, ko nam smrt zagrne oči, ni ničesar. Samo goli nič. In da je bilo vse moje hrepenenje na tem svetu mahanje v prazno, ki ničemur ne koristi. Nekaj mora biti. Če sem pošten do sebe. Nekaj mora biti. Drugače nič na tem svetu ni smiselno. Ali pač?

Ali je kaj za vrati smrti ali ne pač ni stvar dokazov. Ker je vse skupaj pravzaprav nemogoče dokazati. Vse skupaj je le stvar vere. Vere v življenje … in v Življenje.

Zato ne morem biti miren in ravnodušen ob izpovedi makabejskih mladeničev, ki so izreden primer, kako je prava vera v posmrtnost stvar, ki vse premaga. Niti grožnje niti mučenje niti smrt jim ne vliva strahu. Le zakaj ob vseh teh grozotah, ki so jim jih storili? Zato, ker ni ničesar? Kdo bi si upal umreti za ničesar?

In nenazadnje, če resnično ne bi bilo nič po tem, kje bi bila Božja vsemogočnost? Če ne more ustvariti nečesa, kar je neuničljivo? Potemtakem to sploh ne bi bil Bog. Potem se vse posuje. Celo naše obstajanje.

Toda ne pojdimo predaleč. Pustimo, da nas Jezus zaustavi in nam pove kratko resnico, ki vse razloži: »Bog pa ni Bog mrtvih, ampak živih« (Lk 20,38). Bog je življenje in v njem ni konca. Če pa je tako, potem je strah odveč. Potem ni niti pravega minevanja niti smrt. Samo prehod na drugačen način bivanja, ki ga saduceji ne morejo razumeti.

Razume pa ga tisti, ki ve, kaj je ljubezen.

Ah, posmrtnost … To je torej vprašanje, na katerem pade ali se okrepi moje krščanstvo.

Dragi kristjan, je torej kaj za obzorjem?

Komentarji

  1. bom prilepu, kar sm že pred cajtom na nekem forumu objavu...

    včasih razmišljam o smrti. na trenutke mi je neprijetno, večinoma pa ugotavljam, da me smrti ni strah. pa sej gremo s smrtjo k Njemu! česa nas bi moralo bit strah? da smo premalo dobrega nardili na tem svetu?
    ja, res je da nikoli nismo dovolj dobri, da bi se lahko nehali trudit, verjamem pa, da je Bog neskončno dober in sprejme vsakega, ki se odloči Zanj.


    ja, lepo bo. verujem. zaupam.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej