Eno ni isto

Seveda. Ko Jezus moli k svojemu Očetu, naj bomo vsi eno, prosi za ljubezen med nami. Ljubezen, ki se začne, ko se srečamo, ko ustvarimo skupnost. A če se zavedamo sveta in ljudi okoli sebe, potem vemo, da je vsaka skupnost, pa naj bo to moj dom, družina, župnija, delovni prostor ali samo bežno srečanje z neznancem, prostor srečanja dveh različnosti. Kot dva koščka sestavljanke, vsak svoje oblike.

Kaj se zgodi, ko se srečata dva različna koščka sestavljanke? Dokler poskušata drug drugega preoblikovati, dokler poskušata drug drugega spremeniti tako, da bi postala enaka, se drug od drugega odbijata. Če pa se želita sestaviti, potem razlik med sabo ne poskušata uničiti, ampak se jih zavedati, jih spoštovati ter poiskati, kje se v njih dopolnjujeta: kako lahko prednosti enega pomagajo slabostim drugega in obratno. In tako postajata eno.

Nič drugače ni, ko se srečujemo z razlikami med ljudmi. Postajati eno z njimi ne pomeni postajati isto ali enako, spreminjati se v eno samo gmoto, temveč ostajati to, kar sem, in se vedno bolj zavedati, kako zelo potrebujem drugega, od mene različnega, in on mene, od njega različnega. Da sva oba v tem srečanju nepogrešljiva in enako pomembna, ker drug drugemu dajeva tisto, česar nimava, a potrebujeva.

Kajti sem tak, kakršen sem, zaradi drugega in drugi je tak, kakršen je, zaradi nas. Ustvarjeni smo bili taki, kakršni smo, pomanjkljivi, nepopolni, da bi se srečali. Ker je v drugem naša popolnost. Ljubezen.