Eurosong! (2013) Predvidevanja za finale

Nocojšnji in četrtkov polfinale bo seveda odločil, kdo se bo v soboto, 18. maja pomeril v velikem finalu, ko gre samo še za zmago in nič drugega. Glede na vse skladbe lahko napišemo bolj ali manj mogoča predvidevanja, kdo vse bo na odru v soboto. Ponavljam, gre za predvidevanja, ki seveda lahko popolnoma padejo v vodo. To tudi niso moje želje, ampak realna slika, ki naj bi se ustvarila. Po mojem bi morali v soboto gledati naslednje finalistke:

Iz prvega polfinala:
01. Avstrija
02. Estonija
03. Ciper
04. Hrvaška
05. Danska
06. Rusija
07. Ukrajina
08. Nizozemska
09. Irska / Slovenija
10. Srbija

Iz drugega polfinala:
01. San Marino
02. Makedonija
03. Azerbajdžan
04. Finska
05. Malta
06. Islandija
07. Grčija
08. Norveška
09. Švica
10. Romunija

Teh (ali drugih) dvajset se bo pridružilo šestim, ki so že uvrščene v finale. Pa si še te na kratko poglejmo:

Švedska – Robin Stjernberg: You

Kakorkoli se bo že izteklo, gotovo je, da je švedska pesem veliko slabša kot je bila lani. To seveda ne pomeni, da je slaba, ravno nasprotno. Toda konkurenca je zanjo letos prehuda. Robin daje vse od sebe, lahko celo rečemo, da je njegova pesem tudi na nek način inovativna in moderna. Manjka morda samo nekakšna iskrica, da bi na koncu ali ob vrhuncu pesmi rekel: Uau. To je to.

Nemčija – Cascada: Glorious

Nemška pesem je seveda radio hit, a je – bodimo pošteni – prav pretirano podobna lanski zmagovalki, kar ji nekako odvzema verodostojnost, predvsem pa svežino in novost, kar res večinoma pripomore k temu, da nekoga izberejo za zmagovalca evrovizijske popevke. Nemčija je velika, seveda, od Lene naprej bo vedno kandidatka za zmago, tudi ustvarjalka smeri, kam se bo trend premaknil. Toda letos jo je premamila gotovost preteklosti in je žal nastalo to, kar je.

Velika Britanija – Bonnie Tyler: Believe In Me

Bonnie seveda – kot vedno – ni razočarala. Njena pesem je takšna, kakršna mora biti. Prijetna, brez zamere, boljša kot druge balade letošnjega leta. Morda zato, ker je njen glas topel in domač in ker mu verjameš. Bonnie ni najstnica, ko poje o ljubezni, ve, kaj to pomeni. In to se na pesmi pozna. Zato je Bonnie ena od favoritk za najvišja mesta.

Francija – Amandine Bourgeois: L'enfer Et Moi

Francoski šanson je bil vedno kvaliteten, o tem ni kaj dvomiti. Njegov problem je le v tem, da izgleda, kakor da ne spada na ta festival. A ne v načinu nizozemskega primera, kolikor bolj tako, da deluje tuje. Zato: vse dobro Francozom, ki so se vrnili na stara pota, a prosimo za nekaj več svežine, kar bo pritegnilo še tista bolj plehka ušesa – in teh je večina, ker smo pač vsi bombardirani z njimi. Seveda se tu odpre vprašanje, ali ne bi bilo to nekakšen padec ravni. Moje mnenje je, da se da tudi na privlačen način narediti globoko in okusno stvar. Nizozemska mi to potrjuje. Francija žal ne.

Italija – Marco Mengoni: L'Essenziale

Seveda, to je tipični San Remo komad. Tipični italijanski melos. Kaj drugega je težko reči. Tolikokrat sem že slišal tako ali podobno pesem, da me res ne presune. Pa čeprav je to italijanska pesem, kar vedno pomeni visoka pričakovanja. Morda boste tisti, ki se bolj spoznate na glasbo dejali, da je kdove zaradi česa že zelo kvalitetna. A kot vsi ostali bo imel tudi Marco 3 minute, da nas prepriča. Mene bo težko.

Španija – El Sueño de Morfeo: Contigo Hasta El Final

Španija spet v stiku z najboljšimi. Inovativno, sveže, čeprav gre za balado, toda drugačno balado, kot so tiste iz polfinala. Temu pripomorejo starodavni etno ritmi, ki se posrečeno sklapljajo z modernimi zvoki. Dodamo še odlično pevko Raquel del Rosario, ki je povrh vsega še slavna (je namreč bivša žena dirkača ferrarija Fernanda Alonsa) in dobimo izvrstno pesem z velikim potencialom. Nevarna je celo za zelo visoka mesta, predvsem zato, ker se pri njej preprosto uživa.

Tako. Zdaj poznamo vse. Zdaj pa samo še nekaj ur ... in se začne. Uživajte!