Pridi, Duh, ki oživljaš


Mar more pobiti in ranjeni človek spet vstati in nadaljevati svojo pot? Mar more obupani zagledati luč upanja in ji verjeti? Mar se more potolažiti na smrt žalostni? Mar lahko grešnik začuti, da mu je odpuščeno? Mar se more izgubljeni vrniti? More mrtvo srce še kdaj čutiti in ljubiti?

More. Kakor more tudi v asfaltu pognati trava in ne vemo, kako je to mogoče, more priti življenje, kjer je smrt, in ljubezen, kjer je sovraštvo. More priti odpuščanje, kjer prevladuje maščevalnost, in pravica, kjer zmaguje laž. More priti upanje, kjer vsi obupujejo.

More. Ker v nas kot veter neprestano diha Sveti Duh, Duh, ki oživlja, Duh, ki daje življenje. Božji Duh, ki je tu in ne gre stran. Nikoli.

Da, še preden je človek izbral greh, sovraštvo, obup, smrt, je Božji Duh že izbral odgovor na to. Odgovor, ki bo oživil njegovo srce, ki mu bo vrnil življenje in veselje: evangelij. Beseda brez besed, da ga ima brezpogojno in nepreklicno rad.

Vendar je oživitev človeka dolg proces. Res dolg, ne zgodi se čez noč. Kajti Božji Duh ni manipulator. Je ljubezen, ki potrpi, ki je preprosto tam, v človekovem življenju, čeprav si je morda ne zasluži, ljubezen, ki se podarja, ki diha v njegovo srce. Kot umetno dihanje reševalca, ki traja tako dolgo, dokler srce ne spozna, se ne odloči, da ta dih, življenje, ljubezen potrebuje, ker je brez nje človek mrtev. Ker je brez nje sam.

Božji Duh je tudi danes tu in nas prenavlja. Je tudi danes tu, v našem svetu, in diha v ljudi, nad katerimi smo obupali, in v nas, da bi se spremenili. Diha na razne načine, da bi v nas zbudil življenje, tudi na načine, ki nam niso všeč, tudi preko ljudi, ki nam niso všeč. A diha. Diha besede evangelija, uči nas in spominja na velika Božja dela v našem življenju, govori nam, da nas Bog ljubi, in čaka, da bomo ta dih sprejeli in zadihali še sami. Da bomo začeli živeti, kar živi on, ki diha v nas – evangelij.

Morda bo to umetno dihanje za ta bolni, skorajda mrtvi svet, svet brez Boga in brez človeka, trajalo še dolgo, da oživi. A Božji Duh diha in ne bo nehal dihati. Diha na ta svet. In diha na naše srce: »Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam ... Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni.«

Koliko časa bo trajalo, da svet začuti ta dih, da ga sprejme, da oživi, je zato enak času mojega odziva. Ko bom zadihal jaz, bo zadihal svet.

Pridi, Sveti Duh, pridi in nas oživi.

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Slika
Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

Slika
V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Preberite več

Iskati večje dobro

Slika
Gotovo vam je prišlo na uho, da je kot del misijonskega dogajanja na Rakovniku prišel v goste (v cerkev!) tudi Magnifico. In morda ste tudi videli, kako »lep« odziv je to poželo pri množici »kristjanov«: toliko obsodb in toliko izlitega gneva nanj, kako da si to upa, da si s tem dela reklamo in še veliko grše stvari, ki jih od kristjana ne bi pričakovali. Kot da bi sam satan stopil na cerkvena vrata. Ali pa bi njega morda lepše sprejeli …  Obsojanje  Ob tem dogodku je Gregor Čušin zapisal: »Bolj kot razburjanje v smislu: "Kaj nam pa lahko on pove o Bogu?!" je na mestu vprašanje: "Kaj mu lahko o Bogu povemo mi?!" S svojimi komentarji, ki jih prebiram pod deljenimi objavami, smo mu (žal) povedali že kar precej.«  Da smo kristjani tako zelo veliki strokovnjaki v obsojanju, imamo čisto banalen razlog: imamo zapovedi . Teh pa nismo razumeli kot pomoč, usmeritev, kako postati dober človek, temveč kot neke vrste ocenjevalnik , s katerim naj bi razumeli, kdo naj bi bil dobe...
Preberite več